»Če malo banaliziramo logiko predsednika NSi Mateja Tonina, potem bi na primer člani kavaškega klana kot domnevno pošteni državljani potarnali komisiji za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, da so najbrž žrtve nezakonitih policijskih ukrepov, in komisija bi z vpogledom v evidence policije in pravosodja ugotovila, da se jim (še) ne prisluškuje, ker policija zbira informacije o tej kriminalni združbi za zdaj še na tako imenovani klasični način. In bi klanovce nato mirno obvestila, da jim policija ne prisluškuje,« odgovore prvaka NSi na očitke o domnevni zlorabi nadzora Knovsa komentira upokojeni kriminalist Jakob Demšar.
Policija Toninu in trem poslancem NSi, kot so razkrili na TV Slovenija, v kazenski ovadbi očita, da so zlorabili uradni položaj v Knovsu na način, da so po izbruhu afere Dars predlani jeseni zase in za stranko pridobili tajne podatke policije o prisluškovanju in jih na nedovoljen način posredovali nepooblaščenim osebam.
Na seznamu preverbe je bila tudi številka nekdanjega šefa Darsa in nekdanjega podpredsednika NSi Valentina Hajdinjaka, ki se je v tistem obdobju zaradi domnevne korupcijske afere poslovil z vrha Darsa. Prav na mobilnem telefonu Hajdinjaka naj bi sicer policisti kasneje v okviru hišnih preiskav našli sporno korespondenco med člani NSi.
Tajni ali netajni podatki
Demšar je v zvezi z zadevo opozoril na 8. člen zakona o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb, ki določa, »da so člani komisije dolžni varovati tajne podatke, s katerimi so se seznanili pri delu oziroma v zvezi z delom komisije. Za dokumente, druga gradiva in podatke komisije, ki so tajni, se uporablja zakon o tajnih podatkih.« Nekdanji dolgoletni predsednik Društva kriminalistov Slovenije je zato jasen: »Člani komisije so podatek, komu se ne prisluškuje, seveda brez težav izbrskali s seznama osumljencev, ki se jim prisluškuje. Zato je po pravni in še posebno operativni kriminalistični logiki tudi podatek, komu od taksativno naštetih telefonskih številk se ne prisluškuje – tajen.«
Tonin se je sicer v odgovorih na novinarska vprašanja, povezana z nenapovedanim obiskom komisije na sedežu generalne policijske uprave, kjer so poslanci NSi predlani poizvedovali, ali organi odkrivanja in pregona prisluškujejo lastnikom 15 telefonskih številk – tudi nekaterim vplivnim članom stranke –, pred dnevi v oddaji Odmevi branil, rekoč, da še ni slišal, da bi bil podatek, da se nekomu ne prisluškuje, tajen. »To je nekaj podobnega, kot da bi me obtožili, da sem izdal tajni podatek, ko sem vam povedal, da smo se na Knovsu pogovarjali, da je danes in zdaj v tem trenutku večer.« Novinar je ob tem Tonina spomnil na njegovo izjavo pred meseci, »da je komisija v skladu z zakonom dolžna molčati, če ugotovi, da policija obravnavanim osebam ni prisluškovala«.
Na to je prvak NSi odgovoril, da takšno obveščanje ni sporno, saj da se je v preteklosti izoblikovala parlamentarna praksa, da se je pobudnike vedno obveščalo, če se jim ne prisluškuje, češ da je to tudi smisel poizvedb.
Pretekle kršitve niso opravičilo
Več strokovnjakov je v medijih že poudarilo, da takšna praksa ni ustrezna; pretekle kršitve pač ne morejo biti opravičilo za nove kršitve zakona. »Toninu lahko načelno in delno pritrdim v tem, da je pobudniku nadzora komisije treba nekaj odgovoriti, kajti državljanom so državni organi dolžni odgovarjati na njihove vloge in zahteve. Vprašanje v tem konkretnem primeru pa je, kako oziroma na kakšen način. S tega vidika menim, da lahko pobudniki, pa naj bodo to politično nastavljeni direktorji, kriminalci, člani strank ali običajni državljani, od komisije prejmejo samo lakoničen odgovor v enem stavku – nezakonitosti pri delu policije nismo ugotovili,« je poudaril Demšar, ki pojasnjuje, da tako pobudniku ne izdajo podatka, ali mu (zakonito) prisluškujejo oziroma ga zasledujejo, kar bi nedvomno škodilo (pred)kazenskemu postopku.
Pri izgovarjanju na tajnost oziroma netajnost podatkov gre sicer za preusmerjanje pozornosti od osnovnega očitka, da je Tonin skupaj s poslanci NSi Jernejem Vrtovcem, Jožefom Horvatom in predsednikom Knovsa Janezom Žakljem pridobival informacije v strankarske namene, zaradi česar je mariborska policijska uprava na specializirano državno tožilstvo podala kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic zoper naštete člane Knovsa. Glede tega, da so novinarji dobili v roke vsaj dele kazenske ovadbe, je Demšar sicer opozoril: »Sama kazenska ovadba sicer ni označena z oznako tajnosti, kljub temu pa ni smotrno in pošteno, da se pojavi v medijih, še preden so bili z njo seznanjeni osumljenci.«
Sogovornik tozadevno izpostavi, da nikoli ni bil pristaš političnih obračunavanj s pomočjo kazenskih ovadb. In spomni, da je glede tega nekoč že zapisal: »V pravni državi se mora stalno gledati pod prste državnim represivnim organom, saj vse prehitro kazenske ovadbe postanejo komercialni izdelek, ki ga je treba tržiti z oglaševalskimi metodami v medijih. Zato trditev, da kazenska ovadba še ni obsodba, drži zgolj delno. V praksi že sama kazenska ovadba državnega organa lahko sproži medijski linč in ljudsko »obsodbo«.«
Dodaja, da kriminalistična policija od medijskih obračunavanj nima »dobička«, zato dvomi, da jim je ovadba »ušla« v medije. »Glede na vedno večjo željo politikov po obvladovanju policije in postavljanju njej všečnih in upogljivih kadrov nisem več prepričan, da je odnos politike do policije, predvsem kriminalistične, zakonit in razumen. Novega generalnega direktorja policije na področju zakonitosti, profesionalnosti in obvladovanja političnih apetitov do policije in policijskega dela čaka zato še veliko naporov,« je sklenil Demšar.
