Zakonski okvir je preprost: v medu sme biti samo in izključno med, kakršni koli dodatki so prepovedani. Letošnje poročilo o uradnem preverjanju 28 vzorcev medu, ki ga je objavila uprava za varno hrano, izrisuje drugačno resničnost. »Pri štirih neskladnih vzorcih je bila z analizo ugotovljena prisotnost tujih sladkorjev ali markerjev sirupov, ki so netipični za pristen med,« piše v poročilu uprave. Eden je bil na prodaj v Hoferju, drugi v Lidlu, dva sta bila »domača«. Lanski nadzor je odkril dva potvorjena vzorca, ki sta bila vzeta s polic E. Leclerca in Tuša. Vse izdelke je uprava umaknila iz prodaje.
Po prepričanju evropskih čebelarskih organizacij so takšna razkritja zgolj vrh ledene, ali bolje rečeno medene gore. Na policah trgovskih verig se prodajajo bistveno večje količine medu, ki so jim na skrivaj dodani sladkorni sirupi. Ponarejevalci so korak pred nadzornimi organi, saj z uporabo posebej prilagojenih sirupov zmorejo prelisičiti tudi najbolj sofisticirane akreditirane metode testiranja. Nemški preiskovalni novinarji so pod krinko raziskali trge s ponarejenim medom in ugotovili, da so opozorila čebelarskih organizacij več kot utemeljena. »Ponarejanje je ključni problem v evropski čebelarski panogi, prav zaradi tega smo ustanovili Evropsko čebelarsko zvezo,« uvodoma poudari njen predsednik Boštjan Noč, ki je tudi predsednik Čebelarske zveze Slovenije.
Noč opozarja na lansko poročilo evropske komisije, v katerem je ocenjeno, da je 50 odstotkov uvoženega medu ponarejenega. Če upoštevamo uradni podatek, da je bilo lani v EU uvoženih približno 172.000 ton medu, mora biti torej 86.000 ton nepristnega. Nakupna cena za kilogram medu s Kitajskega je leta 2024 znašala povprečno zgolj 1,20 evra.
Noč spomni na ugotovitve evropske komisije, da uradne analitske metode niso dovolj razvite in dovolj občutljive za odkrivanje ponaredkov z dodanim sladkorjem. Zato je lani dopolnila direktivo o medu in napovedala ustanovitev strokovne delovne skupine Honey Platform. Njena naloga bo zbrati podatke o metodah za preverjanje pristnosti medu in poiskati načine njihove harmonizacije. Evropska komisija bo zakonodajo, vezano na laboratorijske metode za ugotavljanje pristnosti medu, sprejela do junija 2028.
Predsednik nima zgolj pohvalnih besed za evropsko komisijo. V Bruselj je poleti poslal protestno pismo, ker je dopustila povečanje kvot uvoza medu iz Ukrajine, in sicer s 6000 na 35.000 ton na leto. Prav od tam naj bi se uvozile velike količine problematičnega medu. »V Ukrajini je več slamnatih podjetij, ki zgolj preprodajajo med iz tretjih držav,« opozarja Noč in se zavzema za evropsko prepoved uvoza, dokler se ne vzpostavijo ustrezne in evropsko poenotene metode lova na goljufe.
Slovenski potrošnik je v teh razmerah lahko sorazmerno miren, je prepričan čebelarski funkcionar, saj približno 80 odstotkov medu kupujemo neposredno pri čebelarjih, kar je bistveno več kot v večini drugih evropskih držav. Ampak to hkrati ni 100-odstotno jamstvo pristnosti. Izmed štirih uvodoma omenjenih vzorcev medu, v katerih je bila potrjena prisotnost tujih sladkorjev in sirupov, ki niso tipični za pristen med, sta bila dva slovenska. V enem so dokazali tudi karamelno barvilo.
Slovenski med, obarvan s karamelo
Noč postane defenziven in pravi, da poročila uprave za varno hrano ne pozna. »Vsem je znano, da čebele krmimo s sladkorjem, zato da preživijo zimo. Zato utegne biti v medu sled sladkorjev in tudi takšni vzorci pristanejo na istem seznamu. To je nepošteno,« je prepričan. Vendar je možnost kontaminacije vzorcev izrecno omenjena zgolj pri enem slovenskem vzorcu. »Prisotni invertni sirupi ali sirupi na osnovi saharoze so lahko posledica nepravilnega krmljenja čebel,« piše v poročilu. Pri vzorcu, ki je bil poleg tega še obarvan s karamelo, to ni omenjeno.
Uradni laboratorij za preiskave potvorb medu in kakovosti medu v Sloveniji je Kmetijski inštitut Slovenije (KIS). Tudi na inštitutu ugotavljajo, da je postalo ponarejanje medu tako tehnološko napredno in dovršeno, da je ponaredke – ob ustreznem razmerju med pravim medom in sirupom – vse težje odkriti z razpoložljivimi metodami. »Kljub temu da imajo v akreditiranih tujih laboratorijih že vpeljane posamezne postopke, s katerimi lahko potrdijo prisotnost dodanih sladkorjev ali sirupov, pa v posameznih primerih ne morejo 100-odstotno potrditi, ali gre za ponaredek ali ne,« Dnevniku razloži Veronika Kmecl, raziskovalka v Centralnem laboratoriju KIS. Laboratoriji zato razvijajo vse novejše analizne metode in tehnike za ugotavljanje ponaredkov.
KIS ne sodeluje v lovu na ponarejeni ali potvorjeni med. Ima namreč vpeljane in akreditirane zgolj analizne metode za ugotavljanje kakovosti medu ter metodo za ugotavljanje botaničnega porekla medu. Leta 2024 so analizirali 306 vzorcev medu, letos 220 vzorcev.
Bistveno dražje analize potvorb, za katere so potrebni posebni instrumenti, se opravijo v tujini. Uprava za varno hrano je letos pooblastila nemški laboratorij, ki sledi napredku na področju potvorb, tudi z vidika ugotavljanja dodanih sirupov. »Za ugotavljanje potvorb uporabljajo tuji laboratoriji različne metode, ki se med seboj dopolnjujejo. Te metode zahtevajo drago analitsko opremo,« pravi raziskovalka Veronika Kmecl. Med drugim opravijo analizo izotopov za ugotavljanje dodanih sirupov in sladkorjev, encimske teste za ugotavljanje tujih encimov, test za določanje tujih oligosaharidov in tako imenovano NMR-analizo.
Slednja je fizikalno-kemijska metoda analize strukture molekul s pomočjo jedrske magnetne resonance, ki naj bi bila zlati standard pri lovu na ponarejeni med. V Centralnem laboratoriju KIS takšnega analiznega inštrumenta nimajo.
Kitajski sirup s čebeljimi encimi
Novinarska ekipa oddaje Frontal nemške javne televizije ZDF je dokazala, da je tudi ta metoda pomanjkljiva. Ustanovila je slamnato podjetje in v preiskavo pritegnila Bernarda Heuvela, predsednika Evropskega združenja poklicnih čebelarjev (EPBA). Pod krinko slamnatega podjetja so odpotovali na Kitajsko, kjer je 65 akreditiranih podjetij za izvoz kitajskega medu. Nekatera sočasno legalno prodajajo tudi sladkorne sirupe. Kitajski trgovci so jim postavljali enako vprašanje, in sicer, ali se zanimajo za nakup medu, ki bo zajamčeno opravil NMR-test. Pri enem so celo dobili recepturo, v kakšnem razmerju zmešati med in sirup, da opravi NMR-analizo.
Novinarji so zatem s Kitajskega uvozili fruktozni sirup za med s čebeljimi encimi. Specialisti na Inštitutu za živilsko kemijo TU Berlin so ga nato v različnih razmerjih zmešali z medom in vzorce v imenu slamnatega podjetja poslali v uradne nemške laboratorije. Vsi so opravili test po metodah, ki jih denimo opravlja tudi KIS. Najbolj občutljiv nabor analiz, vključno z NMR-analizo, je z odliko opravil vzorec, v katerem je bilo 20 odstotkov kitajskega sirupa. Že tako razmerje proizvajalcu podvoji maržo.
