Eno od področij, kjer smo učitelji s trdim delom, samoizobraževanjem in inovacijami našli kakovostne odgovore na različne sodobne civilizacijske izzive učencev ter z njimi zagotovili izvedbo zanimivega in motiviranega pouka ter lastnega strokovnega in osebnostnega napredka, je formativno spremljanje znanja. Gre za strokovno področje, ki se tudi ob podpori Zavoda Republike Slovenije za šolstvo – v nasprotju s številnimi vsiljenimi reformami – razvija od spodaj navzgor, in to že več kot petnajst let.
Doslej objavljeni medijski prispevki in razprava o formativnem spremljanju znanja in ocenjevanju kažejo izjemno nerazumevanje in slabo poznavanje temeljnih strokovnih izhodišč kot tudi dosedanjih rezultatov dolgoletnega akcijskega raziskovanja (nekaj tisoč učiteljev). Skrb zbujajoče je, da znanstvenega področja, ki ga v svetu poznajo, razvijajo in analizirajo že več desetletij, ne pozna niti vrh slovenske pedagoške stroke. Dosedanja javna razprava je tako v celoti razgalila enega ključnih problemov: nepovezanost strokovne, univerzitetne in politične javnosti, velik razkorak med vsakodnevno učiteljsko prakso ter deklariranimi razvojnimi cilji slovenskega šolstva na eni ter zapoznelo ali celo odsotno kakovostno evalvacijo učinkov doseženega na drugi strani. V tem članku zato skušam osvetliti ključne izzive, povezane s formativnim spremljanjem znanja.
Otroci sami presojajo svoj napredek
Pri formativnem spremljanju znanja gre za celovit pristop, ki je povezan z naravnim učenjem možganov in prirojen notranjim mehanizmom radovednosti, želje po samorazvoju in napredku otroka. (Tako se zdrav otrok nauči hoditi in govoriti, ne da bi bil za to ocenjevan.) Gre tudi za kontinuiran proces, ki otroku in mladostniku omogoča pridobiti orodja in notranji kompas, s katerim se znajde v življenju. Najbolje je, da ga začnemo uvajati na razredni stopnji, ko je v razredu z enim učiteljem dovolj časa za uvajanje in učenje veščin samoregulacije. Tako pozneje, na predmetni stopnji in v srednji šoli, zaživi v polnosti in se odraža z bolj odgovornim in motiviranim pristopom učencev do učenja in znanja ter opolnomočenostjo dijakov.
Formativno spremljanje znanja je osredotočeno na proces in učinek učenja, na krepitev učenčevih močnih področij in sprotno odpravljanje šibkih. Otroci se vodeno (a v resnici nevsiljivo) učijo metakognitivnih strategij (razmišljajo o lastnem učenju in procesu učenja), sami s pomočjo postavljenih meril uspešnosti (ob podpori zakonsko postavljenih standardov ter ciljev učnega načrta in primerov odličnosti) presojajo svoj napredek. V okviru učnega načrta razmišljajo o doseženih lastnih ciljih in njihovem preseganju in v skladu s tem razmislekom usklajujejo nadaljnje učenje in delo. Učijo se orodij vseživljenjskega učenja: kako si postaviti uresničljiv cilj, kako najučinkoviteje načrtovati pot in kako evalvirati svoj dosežek. Njihovo delo in znanje tako ni več v celoti odvisno od učitelja – zunanjega usmerjevalca in ocenjevalca, kar učencu omogoči nekonflikten prehod iz pogosto začaranega kroga zunanjega nadzora.
To dogajanje rezultira v stanje, ko je učenec zadovoljen sam s seboj. V nasprotju z laičnimi prepričanji izkušnje učiteljev, ki uporabljajo formativno spremljanje znanja, kažejo, da učenci nikakor niso hitro zadovoljni s svojimi dosežki in si motivirano želijo uspeha in izboljšav. Ob tem se soočajo z lastno voljo – vztrajati na tej poti, trudoma doseči višje cilje in zahtevnejše ravni znanja ali preprosto odnehati. Tako jih učimo in naučimo prevzemanja odgovornosti in posledic: oboje v skladu z izbranimi svojimi dejanji oziroma lastnim vedenjem. Seveda tudi to kdaj boli, a boli drugače kot učiteljeva (starševska) opazka ali sodba v obliki dokončne ocene.
Tak pristop omogoča sprotno spremljanje napredka vsakega učenca. Ta dobi kakovostno povratno informacijo, vendar ne v obliki ocene in kot pogled za nazaj, temveč kot spodbujevalen nasvet za izboljšanje znanja, ki je usmerjen v prihodnje ravnanje. Taka povratna informacija učencu pomaga, da se premakne z mrtve točke. Ni nujno učiteljeva, lahko jo poda tudi sošolec ali je izražena kot samopresoja. (Nacionalni preizkus znanja tako ne vsebuje ustrezne oblike kakovostne povratne informacije, ki bi učencu pomagala pri napredovanju. Zato je zmotno prepričanje, da je izpeljan v skladu s formativnim spremljanjem znanja.)
Pri ocenjevanju in spremljanju znanja pogosto naletimo na primere »formativnega spremljanja« in dela s portfoliem, ko učenci pišejo krajše teste, na katere jim učitelj napiše točke, ali »mini ocene«, ali odstotke. Slednje nato po več ponovitvah združi v oceno, ki jo vpiše v redovalnico. To ni formativno spremljanje, ker ne vsebuje ustrezne povratne informacije in učencu ne omogoča priložnosti za izkaz napredka v znanju.
Zgolj kakovostna povratna informacija ima sama po sebi motivacijski učinek, saj je usmerjena h kakovosti učenčevega dela in ne k primerjavi z drugimi. Obsega tudi natančne nasvete, kako lahko učenec svoje delo še izboljša, in izpostavlja izboljšave, ki jih je učenec naredil glede na prejšnji izdelek. Raziskave kažejo, da učenci, ki so dobili le številčno povratno informacijo (izraženo z oceno), pozneje niso napredovali, izboljšali znanja in si tega niti niso želeli. Med učenci, ki pa so dobili kakovostno opisno povratno informacijo, jih je 30 odstotkov pri naslednjih preverjanjih izboljšalo znanje. Vsi so tudi želeli poglobiti in izboljšati znanje.
Presenetljivo je, da je bila pri učencih, ki so dobili oboje (tako oceno kot nasvet za izboljšanje), situacija enaka kot v prvi skupini. Terence J. Crooks, ki je raziskoval vpliv ocen na dosežke in znanje, pojasnjuje, da učenci z najboljšimi dosežki sploh niso prebrali učiteljevih nasvetov (zadovoljili so se s številčno oceno), tisti z najslabšimi dosežki pa povratne informacije niso želeli prebrati. Raziskava je pokazala, da je kakršno koli pisanje komentarjev, če je ocenjevanje že podano s številčno oceno, samo izguba časa in nepotrebno delo za učitelja. Takšno stanje poznamo tudi v Sloveniji, saj učenci (in njihovi starši…) na nacionalnem preizkusu znanja želijo vedeti le doseženo število točk, kakovostna povratna informacija pa jih ne zanima.
Kako zmanjšati število ocen
Formativno spremljanje znanja ne pomeni šole brez ocen. Te nadomesti kakovostna povratna informacija, ki učinkovito pripomore k napredku znanja učenca. Kako torej izpeljati ta prehod, kako zmanjšati število ocen, kako kakovostno nadgraditi sedanje opisno ocenjevanje, da bo dejansko ustrezalo formativnemu spremljanju znanja, in kako zadovoljiti potrebo učencev, staršev in družbe kot celote glede informacije o doseženi ravni znanja?
Gledano na splošno se zdi smiseln predlog, da bi se številčna ocena napisala le ob koncu šolskega leta. Izkušnje držav, ki formativno spremljanje znanja uporabljajo že več desetletij, kažejo, da je tak pristop smiselno uporabiti pri učencih od 12. leta starosti, prej pa le opisne ocene. Anglija prepušča odločitev o načinu ocenjevanja v obdobju do konca šestega razreda osnovne šole posameznim šolam. V slovenskih razmerah to tudi pomeni, da bi na tak način rešili tako problem prepogostega ocenjevanja kot tudi poplavo odličnih ocen. Oboje strokovna javnost vidi kot izrazito problematično.
S premišljenim vlaganjem v učitelje in šolski sistem vlagamo v prihodnost države in družbe. Dylan Wiliam, profesor fizike in raziskovalec, opozarja, da so edini in najpomembnejši dejavnik izobraževalnega sistema učitelji in učiteljice, ne pa spremembe učnih načrtov, normativov, standardov, IKT, učbeniki… Študija (Yeh, 2011) stroškovne učinkovitosti 22 pristopov k učenju (med njimi so na primer računalniško podprto učenje, število ur pouka v dnevu, višja izobrazba učiteljev, višje plače učiteljev, število učencev v razredu…) ugotavlja, da je uvedba formativnega spremljanja znanja – tudi v primerjavi s celostno šolsko reformo – dolgoročno stroškovno najučinkovitejša.
Dr. John Hattie, raziskovalec, ki je naredil zelo znano svetovno študijo in objavil analizo raziskav o učinkih učenja, imenovano Visible Learning, je raziskoval, kaj vpliva na dosežke učencev in v kolikšni meri. Glede na to je narejen barometer oziroma lestvica učinkov. V študijo je vključenih več kot 300 milijonov učencev in dijakov. Ugotovil je, da pretirano vrednost pripisujemo dosežkom, saj »spremenljivka, ki najbolje napove zdravje, bogastvo ter srečo v življenju, ni učni uspeh, temveč skupno število let šolanja«. Treba je torej čim dlje otroke zadržati v procesu učenja/šolanja! O tem, kako dolgo se bodo šolali, se pogosto odločajo že zelo zgodaj, v starosti od 11 do 15 let, zato mora biti izkušnja šolanja čim boljša. Če jih želimo pritegniti in ohraniti njihovo pozornost, da se bodo šolali čim dlje, jim mora učenje predstavljati največji in najvznemirljivejši izziv.
Hattie v študijah ugotavlja, da »osebe s končano srednjo šolo živijo šest do devet let dlje od oseb, ki niso končale srednjo šolo, so boljšega zdravja in so manj nagnjene k storitvi kaznivega dejanja ter posledični socialni pomoči. Ti stroški znatno presegajo ceno dokazljivo uspešnega izobraževanja, ki ima za posledico povečanje plačanih davkov in manjše stroške za zdravstvo in socialo. Ob tem imajo mladi priložnost za doseganje in uživanje višjih lastnih dohodkov, boljšega zdravja in večje sreče.«
Tretjina učencev je pogosto žalostna
Najnovejša raziskava Pisa kaže na eni strani razveseljivo sliko glede znanja naših šolarjev, na drugi strani pa izstopa podatek, da 35 odstotkov učencev in učenk pravi, da so pogosto ali vedno žalostni, kar polovica pa jih je pogosto ali vedno zaskrbljena. Bodo zaskrbljeni in žalostni otroci znali in mogli ohraniti veselje ves čas dolgoletnega šolanja in resnično uživati v vseživljenjskem učenju?
Raziskava na eni izmed slovenskih šol (sodelovalo je več kot 300 učencev) je pokazala, da njihova zaskrbljenost izhaja prav iz ocenjevanja (75 odstotkov). Zato bi nas morale skrbeti posledice pritiskov učiteljev in staršev na otroke in mladostnike, predstavljene v reviji Vzgoja in izobraževanje (letnik 48, številka 5/6), in jih dodatno raziskati.
Skrb zbujajoče je, da strokovna javnost (»Učiteljica me je pohvalila« »In koliko si dobil?« »Nič.«, Objektiv, 23. 11. 2019) še vedno v večini vidi ocenjevanje kot (edino) gonilo otrokove motivacije za učenje in šolanje.
Ocenjevanje je najobčutljivejši del učnega procesa. Raziskave kažejo, da ostanejo učenci, ki so »odvisni od učitelja (in ocen)«, odvisni tudi v odraslosti in ne razvijajo lastnega notranjega kompasa, ki ga potrebujejo na poti vseživljenjskega učenja. Izmed več sto dejavnikov učinkov na učenje imajo največji vpliv na dosežke učencev samoocene (self-reported grades). Sedanji način ocenjevanja (»korenčka in palice«) je prevečkrat zgolj orodje moči, šola s takšnim prevladujočim načinom pa uspešna institucija za oblikovanje odvisnikov in patoloških narcisov. Otroci, mladostniki in mladi so v takem načinu poučevanja le pasivni »odzivniki« in posledično ne dovolj kakovostno opremljeni za življenje.
Učitelji in starši ugotavljamo, da znanje samo po sebi ni več vrednota. Slišati je, da se učenci učijo in delajo le še za ocene. To stanje lahko spremeni le učitelj, ob podpori avtonomne stroke in senzibilnih staršev. Da na to še nismo pripravljeni, kažejo izjave strokovnjakov, da »učenec brez ocene ne bi vedel, kako napreduje v znanju«, »da nihče več ne bo vedel, kako uspešni so otroci, če ne bodo dobili ocene«… Hkrati pa so domala enotni, da je »ob inflaciji visokih ocen z ocenjevanjem nekaj narobe«, in jih skrbi, »da bodo starši ob pomanjkanju ocen imeli manj oprijemljivih možnosti za motiviranje svojih otrok in manj oprijemljivih povratnih informacij«. Jasno je, da to dvoje preprosto ne gre skupaj!
V praksi preizkušen in delujoč odgovor na te probleme je formativno spremljanje znanja.
Merila, na podlagi katerih se učenci spremljajo in samopresojajo, ne omogočajo primerjave in rangiranja, saj to po rezultatih številnih raziskav (Wiliam, Hattie) negativno vpliva na motivacijo in dosežek posameznika. Zato nas ni presenetilo, ko smo opazili, da se je vedenje učencev, ko so dobili vrnjeno nalogo, na kateri ni bilo zapisanih točk, odstotkov ali ocene, korenito spremenilo. Ne zanima jih več ocena, ki bi jo dobili za svoje znanje. Pri učiteljici ne moledujejo več za tisto točko, ki jim je prej večkrat zmanjkala za višjo oceno. Ob svojem uspehu ne zrejo zviška na učence z nižjo ravnjo znanja. Namesto vsega tega pogosteje pridejo (do učitelja ali sošolca) s prošnjo po dodatni pomoči pri učenju.
Učenje za znanje in ne za oceno
Ni dvoma, da otroci (in mi vsi) potrebujejo referenčno merilo, ki jim pove, kje so v procesu učenja na poti do učnega cilja. Vendar ni treba, da je to številčna ocena! Kot vrednoto zato v ospredje postavimo učenje za znanje (in ne učenja za oceno). V obstoječem in prevladujočem načinu šolskega dela pa učenci, še preden se lotijo svoje naloge, praktično brez izjeme najprej vprašajo: »Učiteljica, je to za oceno?« V primeru, da je odgovor nikalen, opažamo, da se vedno več učencev dela sploh ne loti ali pa ga opravijo površno, mimogrede, s ciljem, da končajo samo zato, da je naloga opravljena. Kakovost in nadaljnja rast učenja jih niti malo ne zanimata. Zveni znano tudi v svetu odraslosti in opravljanja vsakodnevnih službenih nalog?
Tudi Wiliam pravi, da ocene (v obliki točk, odstotkov, številčnih ocen), ki omogočajo neposredno primerjavo med posamezniki, zavirajo napredek. Razlog tiči v čustvenem odzivu, ki nima nobenega vpliva na trud in dosežek učenca. Zato je tudi vsakršen trud in pritisk z ocenami neučinkovit, kar številni starši, ki želijo svojemu otroku v dobri veri pomagati, spoznajo prepozno. Učitelji in starši izgubljamo energijo tam, kjer nimamo vpliva niti dejanskega učinka. Poglabljanje se kaže v občutku nemoči, stresu ali celo izgorelosti. Wiliam zato pravi, da če nam otroka uspe prepričati o tem, da so sposobnosti nekaj, kar se da izboljšati, in da je uspeh odvisen od njegovega napora, potem bo zavestno in motivirano vložil trud v učenje ter napredovanje.
Bojazen strokovnjakov glede učiteljeve sposobnosti zapomnitve vseh informacij o napredku učenca in kakovosti izvedbe opisane oblike formativnega spremljanja znanja je odveč. To številni uspešno počnemo in udejanjamo že leta. V praksi ves čas nastajajo ustrezne rešitve, ki so učitelju lahko v pomoč (nekatere so predstavljene v priročniku Formativno spremljanje znanja v praksi, 2019, in na spletni strani www.formativno.si), kmalu pa bo na voljo tudi informacijsko podprt sistem, ki bo učitelju in staršem v pomoč pri izvajanju formativnega spremljanja znanja.
Če so otroci v šoli in okolju zadovoljni, veseli, optimistični, to ne pomeni, da se na svoji poti ne soočajo s frustracijami in nezadovoljstvom. Z vsem tem se srečujemo vsi, a razlika je v tem, da se s težavami soočajo ob podpori usposobljenih odraslih, ki smo jim zgled. V spodbudnem in podpornem okolju se naučijo soočanja z izzivi ter strategijami njihovega učinkovitega reševanja. Opolnomočijo se za življenje in za radoživo prihodnost. Vsak učenec, vsak človek je lahko uspešen.
Mateja Peršolja je učiteljica matematike in avtorica priročnika Formativno spremljanje znanja v praksi.
