Velika večina jih je to počela po nareku, nekateri pa so si to izposlovali s plemenitim rojstvom ali naknadno pridobljenim bogastvom in slavo. In vsi po vrsti so to, kar so počeli, zelo pogosto počeli v ta namen ustvarjenih prostorih (arhivih, dvornih pisarnah…), med katerimi so knjižnice najpomembnejše. In tako je ostalo vse do danes, ko se nekateri, preobremenjeni z različnimi oblikami tehnologizirane komunikacije, znova zatekamo oziroma zatekajo vanje.
Še več, knjižnice so pravo nasprotje temu, kar nas obdaja zunaj njih. Še vedno so nepogrešljiv destilat dražljajev, ki jim podlegamo v vsakdanjem življenju. Da rastoče potrebe po iskanju Resnice niti ne omenjamo. Tudi zato se 2500 let po preverjenem začetku sistematičnega premišljevanja o vsem, kar nas obdaja, in po treh tehnoloških revolucijah vse več profesionalnih razmišljevalcev zateka v tišino knjižnic. Njim pa vse pogosteje sledijo tudi vsi, ki se želijo, včasih povsem intuitivno, skriti pred informacijsko zasičenostjo vsakdanjega življenja.
Skratka, knjižnice so bile in so ostale azil za intelektualno preživetje. Razlika je samo v tem, da so »zgledu« iz Sredozemlja in srednjeveške Kitajske sledili tudi drugi deli sveta, ki knjižnico razumejo (tudi) kot prelomno civilizacijsko pridobitev. O tem več kot nazorno pričajo primeri iz vseh koncev sveta (Canberra, Kunming, Johannesburg, Reykjavik, Vancouver, Rio de Janeiro, Brasilia…), v okviru razširjene EU pa izstopata predvsem primera iz Estonije in Litve.
Ker so praviloma lahko dostopne, jih vsi, ki na tak ali drugačen način živimo od mišljenja, poiščemo vsepovsod, kjer se znajdemo. Velika večina tudi takrat, ko smo na »počitnicah«. Mir javne knjižnice je primerljiv samo še z mirom cerkva in mošej, o čemer pričajo tudi primeri v nadaljevanju.
Ena
»Yalnizca kapakali iceckler ile kuecuek paketli atistirmaliklar tueketilebilir – Bottled drinks and small snacks only – Samo ustekleničena pijača in majhni prigrizki«…
... piše na listkih, ki ležijo po mizah osrednje »čitalnice« ene najbolj prijaznih javnih knjižnic na svetu. Kot sestavni del raziskovalnega in umetniškega centra SALT, ki od leta 2011 domuje v nekdanji centrali Garanti Bank, jo redno (razen ponedeljka in v času kurban bajrama) obiskujejo domači in tuji študentje ter vsi, ki v Istanbulu iščejo zatočišče za delo. V osrednji del centra (in knjižnice) s kavarno in eno najboljših restavracij v mestu (Neolokal) imajo dostop vsi. Vsi, ki so pripravljeni spoštovati osnovna pravila čitalniškega dela. Če ne packate knjig in jih sproti vračate na mesto, s katerega ste jih vzeli, če ne rezervirate delovnega prostora za cel razred in če ste ob delu lahko tiho (in pri miru), je od 10. do 19. ure SALT vaš azil.
In kot se običajno dogaja s knjižnicami z (vsaj delnim) dostopom do knjig, v njej najdete to, česar sploh niste iskali, in ponavadi je prav to za vaše delo zelo pomembno in merodajno. Za avtorja tega prispevka je bila še posebej dragocena polica z novimi izdajami, med katerimi ob turških prevladujejo angleške, nemške in francoske knjige, kuratorji te priložnostne izložbe pa so osredotočeni na humanistične teme v najširšem smislu. Glede na skokovit razvoj Istanbula in mest »v regiji« med knjigami in katalogi izstopajo tisti o urbanizmu (Changing Perspectives in Metropolitan Research in Beyond the Squere: Urbanism and the Arab Uprising), sledijo zgodovina in kulturne študije, vključno z pri nas vse bolj izobčeno tematizacijo multikulturalizma.
Za državo, ki je že leta v vojni s svojo največjo »etnično manjšino«, je to precej smelo, saj so zaradi takšnih knjig mnogi turški kolegice in kolegi, skupaj z novinarkami in novinarji, končali v zaporu. Pa vendar sem prav na teh policah našel knjige, kot sta This is My New Homeland: Life Stories of Turkish Jewish Immigrants in Apologies for the Past: Two Cases from Turkey (med drugim tudi o armenskem genocidu!). V sekciji zgodovina pa ne najdemo samo izjemno dragocenih razprav (v mnogih jezikih) o osmanskem imperiju in sodobni Turčiji, temveč tudi razprave o tem, kaj sploh je zgodovina in kako koristno je lahko poznavanje preteklosti (How History Gets Things Wrong).
A to je že druga zgodba. V tej nastopa sama knjižnica, ki skupaj s tehtno premišljenimi podpornimi prostori dejansko rešuje življenja raziskovalk in raziskovalcev tega mesta ter tistih, ki se znajdejo v njem. SALT je še posebej dragocen za slednje, saj v mestu, ki ima okoli 60 univerz, vedno primanjkuje prostora za mirno delo.
Dva
»Wisdom is the principal thing therefore get wisdom * and with all thy getting get understanding * Exalt her and she shall promote thee * She shall bring thee to honour when thou dost embrace her * She shall give to thine head an ornament of grace * A crown of glory shall she deliver to thee **«
pa piše na notranji strani kupole javne knjižnice v Manchestru, kjer v nasprotju s SALT-om nikoli ne zmanjka prostora. Manchester namreč ni znan samo po dveh izjemnih univerzah (Manchester University in Manchester Metropolitan University; slednja sodi v tri odstotke najboljših univerz na svetu), temveč tudi po najstarejši javni knjižnici v Veliki Britaniji in eni najstarejših ustanov te vrste na svetu. Čeprav je, podobno kot Malatestiana v Ceseni (južno od Bologne), tudi John Rylands Library zdaj bolj muzej kot knjižnica, v njej še vedno lahko delate. Podobno kot lahko delate tudi v prizidku Malatestiane. In pri tem uživate še večji mir kot v natrpani bolonjski univerzitetni knjižnici.
Tokrat govorimo o SALT Istanbul (obstaja namreč tudi SALT Ankara) in Central Public Library Manchester, ki kljub svoji različnosti ponujata isto: mir, intelektualno solidarnost, navdih, prijaznost, naklonjenost… skratka vse, kar ljudje, ki se učijo oziroma učijo druge, potrebujejo za svoje delo. Ali kamor se slednji umikamo tudi zato, ker na svojem delovnem mestu nimamo potrebnega miru oziroma tam lahko samo še administriramo svoje projekte. Ali kamor se je v svoji mladosti umikala Nataša Kramberger, kolumnistka tega časopisa. In leta po tem, ko je zapustila rodni Jurovski Dol – podobno kot nekateri pred njo – ugotavlja, da knjige in prostori, kjer jih hranimo, »mogoče res ne morejo rešiti sveta, lahko pa (...) rešijo naša življenja«. V primeru, da jih uporabljajo, seveda. Berejo, pišejo, hranijo, priporočajo. Tisti, ki tega ne delajo, tvegajo družbo tiste četrtine Slovenk in Slovencev, ki jih je raziskava JAK spoznala za funkcionalno nepismene…
Epilog
Žal je med njimi tudi precej takih, ki knjig (razen tistih, ki so jih napisali sami) v resnici ne marajo, prostore, v katerih jih hranimo, pa doživljajo kot moteč strošek. Morda pa se v številkah, ki jih ponuja Krambergerjeva (42 odstotkov Slovenk in Slovencev v letu 2015 ni prebralo niti ene knjige), skriva tudi odnos do projekta NUK II…?
Eno je gotovo: ljudje, ki ne marajo knjig, ne marajo znanja – oziroma le tega zamenjujejo za podatke na internetu –
in ta hip odločajo o razporeditvi našega skupnega denarja, razporeditvi, v kateri za znanje (znotraj proračuna za raziskovanje) in kulturo (sredstva za knjižnice) ostane to, kar ostane od občutno povečanih sredstev, ki jih namerava Vlada RS dodatno nameniti ministrstvu za gospodarski razvoj in ministrstvu za notranje zadeve. Povečanje proračuna slednjega bo verjetno šlo na račun dodatnega ograjevanja na meji, ki je posledica ograjevanja v glavah. V glavah, v katerih ni prostora za argumente, kaj šele za knjige.
