Druga obravnava predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti je uvrščena na oktobrsko 35. redno sejo državnega zbora, ki bo predvidoma 20. oktobra. Zakon bo tako vendarle korak bližje končni potrditvi. Druga obravnava bi morala sicer steči že konec junija, vendar se je zataknilo že na odboru DZ za zdravstvo, kjer so 24. junija razpravo o zakonu prekinili, saj je bilo vloženo (pre)veliko število amandmajev, poslanci pa so po »zaslišanju« stroke napovedali še kopico dodatnih usklajevanj. Drugega julija je isti odbor v nadaljevanju seje le ocenil, da so dopolnitve dovoljšnje za prehod v naslednjo fazo, in predlog podprl za nadaljnji postopek, torej drugo obravnavo. Vendar je bila nato druga obravnava odpovedana in prestavljena na jesen, saj se je pojavilo vprašanje navzkrižja interesov pri tistih, ki so zakon pisali.
Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek je namreč na ministrstvu za zdravje vodila delovno skupino za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, hkrati pa je prevzela vodenje novoustanovljene Fakultete za psihoterapijo in postala njena dekanja. Po medijskem razkritju, da gre za navzkrižje interesov, je bila zoper njo vložena tudi prijava komisiji za preprečevanje korupcije (KPK). Očitke je sprva zavračala, češ da gre za »sinergijo« funkcij in ne nasprotje interesov, nato pa je od nalog, povezanih z zakonom, vendarle odstopila.
Kot je za medije takrat pojasnila ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, jo je Mojca Zvezdana Dernovšek o tem, da je postala dekanja, obvestila dan po ustanovni seji fakultete in se nemudoma izločila tako iz vseh zadev, ki se tičejo priprave zakona o psihoterapiji, kot tudi iz zadev, ki potekajo v povezavi s psihoterapijo na ministrstvu za zdravje.
Pod drobnogledom se je nato znašel tudi Aleš Živkovič, posebni svetovalec ministrice za zdravje in član ožje skupine, ki je v istem obdobju – torej v času pisanja zakona – ustanovil podjetje na področju psihoterapije in izobraževanja. Živkovič je vse očitke o možnem konfliktu interesov zavrnil.
Kdo bo smel izobraževati?
Spor pa se trenutno ne vrti več okrog vprašanja, ali psihoterapijo urediti, temveč kdo jo bo smel izvajati, po kateri izobraževalni poti bo prišel do licence in iz katerih virov bo psihoterapevtsko delo financirano. Zdravstvena stroka (klinični psihologi in psihiatri) predlogu najodločneje nasprotuje, saj se boji, da bi širši vstop nezdravstvenih profilov v zdravstveni sistem razredčil pristojnosti, oslabil varnost pacientov in razpršil sredstva obveznega zavarovanja; opozarja tudi, da razmejitev med klinično psihoterapijo (del zdravstvenega sistema, praviloma na napotnico, z zavarovanji in sledljivostjo) in neklinično oziroma svetovalno prakso (psihoterapija zunaj zdravstva) v besedilu ni dovolj natančna. Programi javnih fakultet medtem predlog zakona vidijo kot priložnost za utrditev standardov in sledljivosti (akreditirani študij, strokovni izpit, vpis v register, licenca) ter kot prehodno varovalo, dokler se ne vzpostavijo enotni kriteriji za vse izvajalce.
Na drugi strani zasebne psihoterapevtske šole in fakultete – denimo Univerza Sigmunda Freuda Ljubljana – predlog večinoma podpirajo, saj psihoterapiji priznava samostojen poklicni status z jasno potjo do licence in registrom. Po njihovem mnenju zapira pravno sivino in priznava raznolikost pristopov; nasprotujejo pa rešitvam, ki bi pot do poklica zožile le na zdravstvene profile ali na programe javnih fakultet, saj naj bi to omejilo položaj njihovih diplomantov in vplivalo na nadaljnji vpis.
Neuradno pa naj bi dodatno napetost med stranema v zadnjih tednih sprožil amandma, ki naj bi predvideval, da smejo v prehodnem obdobju od sprejetja zakona do začetka njegove veljavnosti bodoče psihoterapevte izobraževati zgolj v programu zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti UL. Na ministrstvu za zdravje amandmaja niso hoteli komentirati, prav tako ga niso komentirali pri Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo.
V drugi obravnavi bodo v ospredju vstopni pogoji (obseg in struktura izobraževanja, praksa, supervizija in etični kodeks) ter upravljanje poklica: kdo bo nosilec javnega pooblastila za vodenje registra, podeljevanje licenc in nadzor ter kakšna bo pritožbena pot za uporabnike (vključno z možnostjo začasne prepovedi dela ali odvzema licence ob kršitvah). Pomemben bo tudi finančni okvir – pod kakšnimi pogoji in v kakšnem obsegu bi ZZZS kril določene obravnave (na primer diagnoza, trajanje, število seans). Politično podporo predlogu najizraziteje izkazujeta Gibanje Svoboda in NSi.
