Kopalne vode so tista naravna kopališča, kjer država redno preverja kakovost vode za kopanje. Seznam z uredbo vsako leto določi vlada, pripravi pa ga ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP). Letos je na seznamu 49 kopalnih voda, 21 ob morju ter 28 na rekah in jezerih; kot je mogoče razbrati iz infografike, so uradne kopalne vode zgolj v gorenjski, goriški, obalno-kraški in dolenjski regiji ter Beli krajini. Natančneje, kopalne vode so na odsekih Soče, Nadiže, Blejskega in Bohinjskega jezera, Idrijce, Krke in Kolpe ter na delih slovenske obale.
Vključitev na seznam kopalnih voda pa ni samoumevna. Kot pojasnjujejo na ministrstvu, mora območje izpolnjevati vrsto strogih pogojev, ki jih določa Pravilnik o podrobnejših kriterijih za ugotavljanje kopalnih voda. Med drugim mora imeti lokacija vsaj trikrat v sezoni več kot 300 kopalcev, ne sme biti ogrožena zaradi bližnjih izpustov odpadnih voda ali nevarne infrastrukture, ne sme posegati v zaščitena naravna območja in mora zagotavljati varne pogoje za kopanje.
Vzorčenje in analiza kopalnih voda v Sloveniji sta natančno standardiziran postopek, ki ga izvaja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH). Izvajajo ga izključno na območjih, ki so na uradnem seznamu kopalnih voda. »Na vsakem merilnem mestu odvzamemo vzorec za mikrobiološko preskušanje, med drugim za e-coli in intestinalne enterokoke, ki sta kazalnika fekalnega onesnaženja. Poleg tega izvedemo še terenske meritve – temperatura vode in zraka, pH, električna prevodnost, prosojnost – ter senzorične preglede po protokolu ARSO. Opazujemo prisotnost nečistoč, olj, pen, alg, cvetenja …« pojasnjujejo pri NLZOH.
Vzorčijo vsakih 14 dni
Vzorci kopalnih voda se v sezoni – med 15. junijem in 31. avgustom za celinske vode in med 1. junijem ter 15. septembrom za morje – odvzemajo na vsakih 14 dni, približno 30 cm pod vodno gladino, na mestih z največjo gostoto kopalcev.
Rezultati morajo biti skladni z evropsko direktivo in slovensko uredbo. To pomeni, da če se na 100 ml vode najde več kot 250 enot E. coli ali več kot 100 enot enterokokov, se sproži varnostni ukrep: javnost je obveščena o onesnaženosti, na lokaciji se postavi znak »kopanje odsvetovano« ali »prepovedano«, nato se čez nekaj dni izvede ponovno vzorčenje. Če je onesnaženje trajnejše, lahko območje izgubi status kopalne vode.
»Tudi v letu 2025 zagotavljamo kakovost in rednost meritev s strokovnim, akreditiranim kadrom. Naše kadrovske zmogljivosti omogočajo nemoteno izvajanje monitoringa,« še poudarjajo v nacionalnem laboratoriju.
Kjer država ne meri, merijo občine – in plačujejo same
Zgodba se zaplete tam, kjer se ljudje množično kopajo, država pa kakovosti vode ne preverja. Če območje ni na seznamu uradnih kopalnih voda, monitoring ni v njeni pristojnosti – meritve lahko naroči in financira le občina sama.
Tako že več kot desetletje kakovost vode na priljubljeni Velenjski plaži preverja mestna občina Velenje, saj Velenjsko jezero nima statusa uradnega kopališča. Za meritve, ki jih Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano izvaja tedensko v sezoni, bo občina letos oštela 5563 evrov. Podoben primer je na Podpeškem jezeru in jezeru na Rakitni, kjer občina Brezovica financira mesečne analize med junijem in avgustom. Letni strošek znaša 1950 evrov.
Povsem drugačna je slika na Ptuju. Čeprav je Ptujsko jezero največje umetno jezero v državi, tam ne izvajajo nobenih analiz. Kot so pojasnili na mestni občini Ptuj, gre za vodotok prvega reda pod državno pristojnostjo, kjer so vsi posegi strogo regulirani, zato testiranj ne izvajajo. Kopanje je tam izključno na lastno odgovornost.
Ker na takšnih lokacijah država kakovosti vode ne preverja, občine z lastnim monitoringom edine lahko pravočasno ukrepajo. Če meritve pokažejo presežene vrednosti bakterij, lahko javnost opozorijo in kopanje odsvetujejo – kot se je nedavno zgodilo na Poljanski Sori v Puštalu. Če občina analiz ne bi naročila, o morebitnih tveganjih ne bi vedel nihče, posledice pa so lahko katastrofalne.
Poseben primer je Ljubljanica. Kopanje v njej je uradno še vedno prepovedano, saj mikrobiološka kakovost vode ne ustreza merilom. Kljub temu mestna občina Ljubljana že več let financira redni monitoring – vzorčenje poteka dvakrat mesečno na devetih mestih med majem in septembrom. Namen: spremljati stanje in pripraviti podlago za morebitno ureditev uradnih kopališč, če bi se kakovost izboljšala. Letna vrednost pogodbe z NLZOH znaša 32.228 evrov.
Zakaj na seznam ne dodamo več kopalnih voda?
Vprašanje se ponuja samo: če se ljudje množično kopajo v rekah in jezerih, zakaj teh območij ne vključimo med uradna kopališča – in jim s tem zagotovimo državni nadzor, redno vzorčenje in osnovno varnost?
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je že leta 2024 v oceni tveganj zaradi podnebnih sprememb predlagal širitev seznama kopalnih voda. Več uradno urejenih naravnih kopališč bi po njihovem mnenju prispevalo k boljšemu javnemu zdravju, ublažitvi učinkov vročine in večji varnosti kopalcev. Kljub temu se seznam v letu 2025 ni bistveno razširil.
Kot so nam pojasnili na ministrstvu za naravne vire in prostor (MNVP), lahko pobudo za vključitev na seznam poda občina, imetnik vodne pravice ali posameznik. Inštitut za vode nato preveri, ali območje ustreza pogojem: število kopalcev, kakovost in stanje vode, infrastrukturne možnosti, prostorski pogoji, varnost ter okoljske omejitve. Če vse zadostuje, vlada območje vključi na seznam z uredbo.
A v praksi se postopek pogosto ustavi že na začetku. Mnoge občine nimajo dovolj kadrov ali sredstev, da bi pripravile popolno dokumentacijo in izpeljale postopek za vključitev reke ali jezera na seznam kopalnih voda. MNVP pa na naše dodatno vprašanje, ali so bile vsaj na podlagi priporočil NIJZ uveljavljene kakšne nove lokacije kopalnih voda, ni odgovorilo. Posledica: ljudje se še naprej kopajo v vodah, kjer ni nikakršnega nadzora. Brez analiz, opozoril ali informacij o kakovosti vode. Kopanje je na lastno odgovornost – pogosto tudi brez zavedanja, kakšna so morebitna zdravstvena ali okoljska tveganja.
