V Sloveniji so brajevi tiskarski stroji, ki omogočajo slepim in slabovidnim dostop do knjig, učbenikov, delovnih zvezkov, časopisov in revij, na robu zmogljivosti. Delujeta le dva – oba v tiskarni Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Letno natisneta okoli sto knjig za Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne ter šest različnih edicij brajevih časopisov. Eden je v razmeroma dobrem stanju, drugi pa, kot pravijo na zvezi, »v stalnem stanju popravljanja«. Novejši stroj je bil kupljen leta 2014 v okviru evropskega projekta, starejši – namenjen tisku časopisov – pa že leta 2007. Po besedah zveze je starejši stroj v tako slabem stanju, da ga popravljajo sproti, vsak dan. Ker rezervnih delov ni več mogoče dobiti, jih po potrebi izdelujejo po meri.
Ključno vprašanje torej je, kaj se bo zgodilo, ko bosta ta dva stroja dokončno prenehala delati. Cena novega, ki ga proizvaja norveško podjetje Braillo, znaša okoli 120.000 evrov – kar je za zvezo prevelik finančni zalogaj. In čeprav bi bilo pričakovati, da bi tovrstna naložba sodila v okvir državne skrbi za ranljive skupine, odgovornost ostaja razpršena in nejasna.
Prelaganje odgovornosti
Odgovori pristojnih institucij so si podobni: vsi poudarjajo pomen enakih možnosti in dostopa do izobraževanja za slepe in slabovidne, hkrati pa dodajajo, da za financiranje brajevega tiskarskega stroja niso pristojni.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, pod katero sodi Center IRIS, ki skrbi za šolanje otrok z okvaro vida, navaja, da so v zadnjem letu financirali nakup elektronskih lup za slabovidne otroke – za kar so namenili dobrih 64.000 evrov. Center ima po njihovih podatkih tudi več brajevih tiskalnikov, vendar, kot opozarja zveza, ti niso namenjeni tisku knjižničnih ali periodičnih vsebin v brajici, predvsem pa ne za širšo javnost.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pojasnjujejo, da »v okviru svojih pristojnosti in razpoložljivih proračunskih sredstev nimajo pravne podlage za neposreden nakup ali sofinanciranje takšne opreme«. Zvezo in druge organizacije zato napotujejo na Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) ali na evropske razpise.
Na FIHO so pojasnili, da ne financirajo naložb neposredno, temveč zgolj prek javnih razpisov – in še to le, če gre za osnovna sredstva, vključena v širši sofinancirani program. Ob tem so dodali, da sami niti ne razpolagajo s tako visokimi sredstvi, da bi lahko pokrili ali sofinancirali nakup novega tiskarskega stroja. Financiranje ključnega pripomočka za dostop do znanja slepih in slabovidnih v Sloveniji tako, kot kaže, preprosto nima odgovornega ali pristojnega organa.
Brajica je orodje za življenje
Kot opozarjajo v uradu varuha človekovih pravic, je dostop do učnih in drugih vsebin v prilagojeni obliki temeljna pravica slepih in slabovidnih. »Brez prilagoditev so invalidi še bolj ranljivi, saj jih odrivamo na rob družbe,« opozarjajo pri varuhu. »Pristojni so dolžni takoj sprejeti konkretne rešitve in zagotoviti finančna sredstva za odpravo diskriminacije slepih in slabovidnih ter drugih invalidov.«
Na Zvezi društev slepih in slabovidnih poudarjajo, da brajica ni le simbol enakopravnosti, ampak konkretno in vsakodnevno orodje za pismenost ter dostop do informacij. Po dogovorjenem standardu za slovensko brajico iz leta 2016 je učenje brajice vključeno v izobraževalne programe za slepe, tako za otroke, ki so slepi od rojstva, kot za tiste, ki so vid izgubili kasneje.
Čeprav se vse več gradiv pretaka v zvočne oblike, brajice ni mogoče nadomestiti. Prav nasprotno: omogoča vračanje, ponovno branje, označevanje in poglobljeno razumevanje besedila. Zvočni zapisi in digitalne rešitve – tudi najsodobnejše oblike umetne inteligence – tega preprosto ne omogočajo.
