Pokojninska reforma naj bi ključne spremembe uveljavila postopno od leta 2028 do 2035. V tem obdobju se bo postopno, vsako leto za tri mesece, skupno za dve leti (na 62 let ob 40 letih delovne dobe oziroma 67 let ob najmanj 15 letih delovne dobe) zvišala starostna meja za upokojitev. Vse, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno, pa posebej zanima učinek še dveh novosti, in sicer daljšega referenčnega obdobja za izračun pokojnine (40 let minus pet najslabših, ne nujno zaporednih) in hkratnega dviga odmernega odstotka (na 70 odstotkov).
V zvezi s tem je bilo doslej kar nekaj nejasnosti in dvomov. Predvsem v opoziciji so izražali pomisleke, da bodo zaradi daljšega referenčnega obdobja pokojnine nižje. Na ministrstvu so to zanikali. Izračuni, ki so jih pripravili na Inštitut za ekonomska raziskovanja, so namreč pokazali, da bi bile pokojnine po uveljavitvi reforme v glavnem višje.
Referenčno obdobje se z reformo podaljšuje s ciljem večje pravičnosti sistema, saj bodo pokojnine ustrezneje odražale vplačane prispevke. »Danes se dogaja, da nekdo, ki je plačeval manj prispevkov, dobi višjo pokojnino. Z raztegnitvijo referenčnega obdobja na polnih 40 let povečamo korelacijo med tem, koliko je nekdo plačal prispevkov in kolikšno bo imel pokojnino. Za nekatere z višjimi dohodki to seveda lahko pomeni nižjo osnovo, zato to kompenziramo z višjim odmernim odstotkom.
Tudi v sindikalnih vrstah so poudarili, da ne vidijo nobenega razloga, da bi podvomili o izračunih, ki so pokazali, da odmerni odstotek 70 v povezavi z zajemnim obdobjem 40 minus katerihkoli najslabših pet let prinese višje pokojnine, kot bi bile ob današnjih pogojih, in to v vseh kvintilnih razredih. Odstotek dviga pokojnine se bo sicer praviloma zniževal z višino plače; v nižjih kvintilnih razredih (ki zajemajo nižje plače) bo v povprečju nekoliko višji kot v višjih razredih.
Na ministrstvu so objavili nekaj hipotetičnih primerov, ki prikazujejo vpliv referenčnega obdobja in odmernega odstotka na odmero pokojnine.
Tistim z najnižjimi plačami zagotovo višje pokojnine
Daljše referenčno obdobje zagotovo ne bo imelo vpliva na vse tiste z nižjimi plačami (nižjimi od približno 75 odstotkov povprečne plače), ki se jim pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove (trenutno znaša 1850 evrov bruto), pač pa bodo v končni fazi pridobili dobrih deset odstotkov zaradi višjega odmernega odstotka. Meja, nad katero se trenutno nekomu pokojnina odmeri od njegove dejanske osnove, je torej plača v višini najmanj 1850 evrov bruto. »Zaradi kompresije plač v spodnjem delu v Sloveniji 50 odstotkov zaposlenih zasluži manj od tega zneska,« je na ključni razlog za posledično nizke pokojnine pokazal Feketija.
Pri ostalih pa bo višina pokojnine odvisna predvsem od tega, kako so imeli razporejene dohodke v delovni dobi, in ne nujno od višine plače. »Če ima nekdo visoko plačo ali pa mu zlagoma raste, a je ves čas dokaj visoka, potem je učinek referenčnega obdobja zelo majhen, tudi zaradi načina, kako se stare plače preračunajo na sedanjo vrednost, zaradi tako imenovanih valorizacijskih količnikov,« nam je razložil Feketija.
Pokojnina bi se po izračunih po novem torej za približno deset odstotkov izboljšala tudi tistim, ki bi celotno aktivno dobo prejemali približno povprečno plačo. Nekoliko manj, a še vedno med približno sedem in osem odstotkov, bi pridobili tisti, ki jim je plača postopno rasla.
Na ministrstvu so za ponazoritev vzeli primer nekoga, ki se je zaposlil v javnem sektorju in začel pri osnovni plači približno 1500 evrov bruto, nato pa mu je plača linearno zrasla do 1,4-kratnika povprečne plače. Višje pokojnine se lahko nadejajo tudi tisti, ki so imeli v prvi tretjini kariere povprečno plačo, nato pa nadpovprečno (1,5-kratnik povprečne plače).
Negativen učinek izrazitega skoka
Na slabšem bodo predvsem tisti, ki so imeli en daljši, izrazit skok. »Če je nekdo imel na sredini ali na koncu dobe nekakšen 'hrib', torej obdobje z izrazito višjo plačo, prej oziroma nato pa ponovno nizko plačo, potem bo učinek daljšega referenčnega obdobja večji. Je pa hkrati res, da bo njegova pokojnina bolj odražala njegove dejanske prispevke,« je pojasnil Feketija.
Na ministrstvu navajajo primer nekoga, ki je na primer na začetku kariere vplačeval minimalne prispevke, nato večino delovne dobe prejemal nadpovprečne prihodke (2,5-kratnik povprečne plače), tik pred upokojitvijo pa kot s. p. na primer ponovno vplačeval le minimalne prispevke. »To je primer osebe, ki je plačala manj prispevkov, pa je imela zdaj precej višjo pokojnino od nekoga, ki mu je plača zlagoma rasla skozi celotno kariero,« je ponazoril Feketija. Tako imenovana optimizacija pri plačevanju prispevkov se torej ne bo več izplačala.
Počasnejše usklajevanje bistveno za vzdržnost
Predvsem obstoječe upokojence je skrbelo predvideno drugačno razmerje pri rednem usklajevanju pokojnin, ki težišče z usklajevanja z rastjo povprečne bruto plače premika v korist rasti povprečne letne inflacije. Vendar pa bo prehodno obdobje pri tem daljše. Od leta 2026 do vključno leta 2034 (in ne le do 2030) se bodo pokojnine usklajevale v razmerju 50 (rast plač): 50 (inflacija), nato pa se bo formula postopno spremenila v prid inflacije, tako da bi se od leta 2035 do 2039 pokojnine usklajevale po formuli 60:40, od leta 2040 do 2044 70:30, po letu 2045 pa bi se pokojnine v 80 odstotkih usklajevale z inflacijo, le v 20 pa z rastjo plač. Počasnejše usklajevanje naj bi odtehtala višja začetna odmera. Daljše prehodno obdobje so predlagali v zvezi društev upokojencev, saj bi bila sprememba najmanj ugodna za obstoječe upokojence, ker bi pomenila počasnejšo rast pokojnin oziroma njihovo vse večje zaostajanje za plačami (ob predpostavki, da bo rast plač v prihodnje višja od rasti življenjskih stroškov). Socialni partnerji so se sicer dogovorili, da bodo ta učinek redno spremljali na vsakih pet let.
V fiskalnem svetu so ob tem izpostavili, da je najpomembnejši dejavnik, ki bistveno prispeva k vzdržnosti pokojninskega sistema, prav drugačno usklajevanje pokojnin, a se to zdaj časovno zamika, s tem pa tudi vzdržnost, zato bo fiskalni svet učinke ponovno ocenil.
Ravno nasprotno pa so v SDS predlagali, da bi vlada pri referenčnem obdobju naredila korak nazaj in bi se pri izračunu odštelo deset in ne le pet najslabših let, kar bi pomenilo manj radikalen prehod, a takšen amandma na odboru ni bil sprejet. V SDS so opozorili, da gre kljub predstavljenim tabelam in izračunom pri učinku referenčnega obdobja za veliko neznanko, saj bo v igri ogromno različnih situacij, ki jih ni mogoče v celoti predvideti.
