Ko zlate ribice prerastejo akvarije, jih nekateri lastniki izpustijo v naravo, od koder jih je nato izjemno težko odstraniti. V novem okolju pogosto ni naravnih plenilcev, zato se hitro množijo. V posameznem kalu jih je po navedbah raziskovalcev Jureta Jugovica in Martine Lužnik lahko tudi več tisoč.
Kot je za STA pojasnila Lužnikova, so v raziskavo vključili šest kalov na Kraškem robu med Kastelcem in Rakitovcem. Trije so vsebovali zlate ribe, v preostalih pa jih ni bilo. »Težko je določiti, kje je stanje najslabše, po naših ocenah pa ima ribe kar od 20 do 25 odstotkov kalov na Primorskem,« je navedla.
V nedavni raziskavi sta z Jugovicem dokazala, da prisotnost invazivne zlate ribe pomembno vpliva na pestrost odraslih kačjih pastirjev, tudi ko ti že zapustijo vodno okolje. »V kalih brez rib smo zabeležili večjo številčnost in vrstno pestrost, medtem ko je bila pestrost v kalih z ribami manjša,« sta pojasnila.
Poleg tega sta pri ličinkah kačjih pastirjev opazila celo izrazite morfološke spremembe, kot so večje telo in močnejše obrambne strukture, kar po njuni oceni nakazuje prilagoditve na plenilski pritisk zlatih rib.
»To so znaki širšega ekološkega stresa, ki se ne odraža samo pri kačjih pastirjih, ampak lahko vpliva tudi na druge skupine živali in rastlin,« opozarjata raziskovalca s koprske fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije.
V okoljih z zlato ribo uspe preživeti le nekaterim vrstam, ki pa kot obrambni mehanizem uporabljajo taktike, ki niso vezane na njihovo morfologijo. Nekatere izmed teh so sposobnost skrivanja, odpornost proti stradanju in hitrejša rast, sta zapisala.
Kačji pastirji oziroma njihove ličinke so sicer pomemben del vodnih ekosistemov. Ličinke plenijo manjše nevretenčarje, hkrati pa so same hrana številnih drugih organizmov, pojasnjujeta raziskovalca. Prepričana sta, da zmanjšanje raznolikosti kačjih pastirjev oslabi delovanje prehranskih verig in zmanjšuje odpornost ekosistema proti motnjam.
Kali so v submediteranskem prostoru pomembno življenjsko okolje. »Domorodnih vrst zaradi skrivanja in/ali varovalnih barv ljudje pogosto ne zaznajo, zato se jim zdi, da bodo z naselitvijo zlate ribe obogatili in popestrili vodno okolje,« opisujeta težavo. Kot poudarjata, pa imajo taka dejanja nasproten učinek.
Zaradi požrešnosti tujerodnih vrst upadejo populacije nevretenčarjev, dvoživk in rastlin, porušijo se prehranske povezave, kali pa postanejo motni, brez vodnega rastlinja in polni mulja. "Vse to je opazno že navzven, a žal pogosto šele takrat, ko se ribe že močno namnožijo," navajata.
Njuna raziskava je pokazala, da v takih kalih prevlada le nekaj splošno odpornih vrst, večina občutljivejših pa izgine. Zlate ribice lahko v kale pridejo samo z namernim vnosom človeka.
V kalih, ki se poleti izsušijo, populacija rib sicer propade, da bi zlate ribice odstranili iz stalnih vodnih teles, pa je potrebno izčrpavanje vode in mulja. To je zapleteno, drago in pogosto neizvedljivo, opozarjata raziskovalca.
Težavo predstavlja tudi vnos drugih tujerodnih vrst različnih ostalih rib, želv, lokvanjev in drugih rastlin, problematični so lahko tudi prekomerna raba (kot je črpanje vode), opuščanje vzdrževanja, zasipanja in podnebne spremembe. »Vse to dodatno ogroža že tako ranljiva mokrišča in vrste, ki so od njih odvisne,« je povzela Lužnikova.
Najboljša rešitev je po oceni raziskovalcev zato preventiva - zlatih ribic in drugih tujerodnih vrst preprosto ne smemo vnašati v naravno okolje.
