Čeprav je dobil napotnico z oznako hitro, bo trinajstletnik na prvi pregled pri ortodontu čakal več let. Njegovi starši se bojijo, da v javnem sistemu ne bo prišel do aparata, saj bi morala biti potreba po zdravljenju v tem primeru ugotovljena do njegovega 16. leta. Tudi čezmejno zdravljenje za družino ne pride v poštev. V Sloveniji bi lahko uveljavljali povračila za samo ortodontsko obravnavo, a bi bile, ker ne stanujejo v bližini meje, pogoste poti na Hrvaško zamudne in drage.
Mnogi starši so upe, da bo njihov otrok vendarle pravočasno na vrsti, v zadnjem času izgubili tudi zaradi nenadnega zapiranja ambulant v javni mreži. Osebje nekaterih zdravstvenih domov družine v takih primerih odkrito usmerja čez mejo, smo izvedeli neuradno.
K ortodontu devet od desetih otrok
Če posamezniku zaradi predolgih čakalnih dob v Sloveniji do dopolnjenega 16. leta ne bi uspelo opraviti potrebnih meritev, se lahko odloči za ortodontsko zdravljenje v tujini, izpostavljajo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Lani so odobrili 259 vlog za čezmejno ortodontsko zdravljenje, pri čemer jih lahko ena oseba vloži več. Glede na širok obseg pravic ortodontov v Sloveniji ni dovolj, ugotavljajo, opažajo pa tudi nekritično napotovanje na tovrstno zdravljenje. V Sloveniji je ortodontske obravnave deležnih že okoli 90 odstotkov otrok, izpostavljajo na ZZZS, medtem ko znaša v drugih evropskih državah ta delež med 60 in 70 odstotki. ZZZS trenutno financira 93 ambulant ortodontije, kar je slabih sedem več kot leta 2014 (ambulante ne delujejo nujno v polnem obsegu).
Aprilska uredba, ki jo je tik pred volitvami sprejela vlada Janeza Janše, je za koncesije za zobno in čeljustno ortopedijo predvidela 4,7 programa, a je takratni minister Janez Poklukar končno odločitev prepustil nasledniku. Na ministrstvu za zdravje, ki ga zdaj vodi Danijel Bešič Loredan, po novem načrtujejo 9,4 programa koncesij za to področje. Od aprila dalje je več zasebnikov napovedalo vračilo koncesije, pojasnjujejo na ministrstvu, nadomestne koncesije za ta izpraznjena mesta pa v spomladanski uredbi še niso bile zajete. Premik na bolje si na zdravstvenem ministrstvu obetajo predvsem zaradi interventne zakonodaje, ki odpravlja omejitve pri številu opravljenih zdravljenj. »Gre za ukrep, namenjen povečanju dostopnosti zdravstvenih storitev in odpravi oziroma skrajševanju čakalnih dob.« V ortodontiji se vrste pojavljajo že dlje časa, so spomnili, kar je po oceni ministrstva povezano s pomanjkanjem specialistov te stroke pri javnih zavodih in koncesionarjih.
Deset prijav za dve mesti
Število ortodontov se je v zadnjih letih povečevalo. Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije je bilo letošnjega avgusta aktivnih 92 strokovnjakov za čeljustno in zobno ortopedijo, pri čemer jih je 16 delovalo pri podjetjih oziroma v vlogi zasebnikov brez koncesije. V enakem obdobju leta 2017 je bilo aktivnih zobozdravnikov v tej stroki 79, pri podjetjih ali kot zasebniki brez koncesije pa jih je delovalo sedem med njimi.
Zobozdravnikov, ki se potegujejo za specializacijo iz zobne in čeljustne ortopedije, je občutno več od števila mest, ki so na voljo. Na prvem letošnjem razpisu je bilo ob dveh mestih za to stroko na primer deset prijav. Na jesenskem razpisu pa se na to specializacijo ni bilo mogoče prijaviti, kar v zbornici pojasnjujejo z zasedenostjo mest za usposabljanje specializantov. Po zadnjih podatkih je v podiplomskem izobraževalnem procesu 13 specializantov čeljustne in zobne ortopedije, a čakalne dobe za zdaj ostajajo dolge. Na zdravniški zbornici kot glavni razlog izpostavljajo razkorak med pravicami, željami prebivalcev ter številom programov za čeljustno in zobno ortopedijo, ki jih financira ZZZS. Na področju ortodontije manjka od 30 do 40 programov, ocenjujejo na zbornici, v Sloveniji pa bi po njihovem potrebovali tudi jasno strategijo razvoja otroške ortodontije.
Odpravljanje omejitev pri številu zdravljenj je korak v pravo smer, ocenjuje Krunoslav Pavlović, predsednik odbora za zobozdravstvo pri zdravniški zbornici. Veliko pa bo po njegovem odvisno tudi od fleksibilnosti vodstev javnih zdravstvenih zavodov pri nagrajevanju in motiviranju zaposlenih za dodatno delo. »Opazovati je treba, kako se bo na sedanje spremembe odzval zdravstveni sistem, in na tej podlagi načrtovati prihodnje ukrepe.« Težave z dostopnostjo se bodo deloma rešile tudi s skorajšnjim zaposlovanjem sedanjih specializantov, pričakuje Pavlović.
