Stanovanjska problematika v Sloveniji, še posebej v Ljubljani, piše številne zgodbe ljudi, ki ob tržnih najemninah težko shajajo iz meseca v mesec ali pa si najema v prestolnici preprosto ne morejo privoščiti. So pa tudi posamezniki, ki se znajdejo. V teh dneh na družbenih omrežjih odmeva zgodba anesteziologa Bojana Kontestabila iz UKC Ljubljana, ki je izjavil, da je slabše plačan kot čistilka. Ob robu zdravniške stavke je dejal, da bo v januarju v bolnišnici po razporedu opravil 203 delovne ure, hkrati pa bo 184 ur doma v pripravljenosti. Pojasnil je, da bo za to prejel plačilo 5490 evrov neto, kar znese 14,1 evra na uro. Ob tem je dodal, da svoje delo rad opravlja, težko pa sprejme, da »čistilki nekateri na roko plačujejo 20 evrov za čiščenje, sam pa prejme 14 evrov«.
Kontestabile se je za svojo izjavo zatem opravičil in pojasnil, da je želel opozoriti, da je treba objavljene prihodke zdravstvenih delavcev razumeti v kontekstu števila ur, ko so na voljo za oskrbo bolnikov. Na portalu Necenzurirano so, še preden se je opravičil, razkrili, kako je bil še do sredine leta 2023 najemnik neprofitnega stanovanja v lasti Javnega stanovanjskega sklada MOL. Tam je uradno živel, četudi je bil v istem času na eni od elitnih lokacij v Ljubljani že lastnik luksuzne nepremičnine. Stanovanjski objekt – v njem je več kot 300 kvadratnih metrov površin – je po poročanju novinarja Tomaža Modica kupil leta 2015, za kar je najel več kot 200.000 evrov posojila. V času epidemije naj bi začel nepremičnino obnavljati. Po podatkih UKC Ljubljana, ki jih je razkrila Mladina, je Kontestabile med epidemijo prejel za skoraj 44.000 evrov dodatka.
Neprofitna najemnina
ob zdravniški plači
Predmetno neprofitno stanovanje je bilo oddano marca 2000, najemnica je bila partnerica zdravnika, on sam pa je bil v pogodbi naveden kot uporabnik do vračila stanovanja občinskemu skladu julija 2023. Pri ugotavljanju upravičenosti do neprofitnega stanovanja so se upoštevali dohodki in premoženje obeh. Ker je Kontestabile ob zdravniški plači neprofitno najemnino, ki je v prvi vrsti namenjena socialno najšibkejšim, plačeval vse do leta 2017, nas je zanimalo, kako je do tega sploh lahko prišlo. Stanovanjski zakon namreč najemodajalcu neprofitnih najemnih stanovanj – to je skladu – nalaga, da mora vsakih pet let preverjati izpolnjevanje splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem. Na Javnem stanovanjskem skladu MOL so za Dnevnik pojasnili, da za preverjanje najemnikov neprofitnih najemnih stanovanj, ki so sklenili najemne pogodbe pred letom 2003, ko je začel veljati stanovanjski zakon (SZ-1), ni bilo zakonske podlage vse do spremembe zakonodaje v letu 2017. »Izpolnjevanje pogojev – dohodkovnih in premoženjskih – za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem je bilo v navedenem primeru izvedeno takoj v letu 2017.«
Zdravnik je sicer dejal, da je leta 2015 z najemodajalcem sklenil dogovor, da do ureditve nebivalne nepremičnine družina še naprej uporablja stanovanje, vendar zanj plačuje tržno najemnino, a so ga na skladu demantirali, rekoč, da so preseganje dohodkov v letu 2017 ugotovili sami po uradni dolžnosti. »Stanovanje, ki ga je zasedala družina, meri 116,22 kvadratnega metra. Neprofitna najemnina znaša na današnji dan 536,24 evra, tržna najemnina pa se določi na podlagi sklepa o stanovanjski najemnini in uporabnini,« so sporočili s sklada. Višina tržne najemnine je sicer odvisna predvsem od dohodkov in premoženja najemnika. Primer: če vrednost na novo ugotovljenega premoženja sodi v tretji, to je najvišji premoženjski razred, je določena tržna najemnina v višini 110 odstotkov nad neprofitno najemnino. Če najemnik preseže tudi dohodkovni cenzus, je ta pribitek še višji. Tako je bilo tudi v omenjenem primeru.
Z lahko roko sistema
ne gre popravljati
Na prvi pogled se zdi nedopustno, da sistem v praksi dopušča takšne situacije. Da bi torej moral sklad posameznike v takšnih primerih v doglednem času pozvati, da vrnejo stanovanje. Zakon sicer nalaga izpraznitev in vračilo neprofitnega najemnega stanovanja samo v primeru krivdnega odpovednega razloga in ne tudi v primeru preseganja dohodkovnega cenzusa. Maša Hawlina iz Zadrugatorja pri tem opozarja, da se ob tovrstnih ekscesnih primerih resda lahko zdi, da bi bila prisilna selitev primeren način reševanja situacije, a da je to vendarle skrajna rešitev, ki zaradi ljudi, ki izkoriščajo sistem, ne bi smela postati pravilo. »Neprofitni najemnik prejme pogodbo za nedoločen čas, stanovanje postane njegov dom, pri čemer je lahko prisilna selitev zanj zelo stresna in neugodna. Predstavljajte si recimo mater samohranilko, ki ima šoloobvezne otroke in sčasoma zaradi prihrankov oziroma rastočih dohodkov preseže dohodkovni oziroma premoženjski cenzus,« poudari Hawlinova.
V Zadrugatorju ob tem še dodajajo, da je prav, da neprofitna stanovanja niso namenjena samo socialno najranljivejši populaciji, temveč tudi prosilcem, ki nimajo najnižjih dohodkov, saj sicer lahko pride do getoizacije, to je do izolacije socialno najranljivejših od drugih družbenih skupin. »Se pa strinjamo, da bi moral sklad v takšnih primerih zaračunavati bistveno višjo najemnino. In opozarjamo, da bi moral biti del naslavljanja takšnih ekscesnih primerov progresivni nepremičninski davek, ki mora biti zastavljen na način, da odvrača od špekulacij na stanovanjskem trgu in obenem ne zažira gospodinjstev, ki svoja stanovanja uporabljajo kot dom.«
