Evropska komisija je nedavno priporočila 90-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov do leta 2040 glede na leto 1990 in s tem začela razpravo o vmesnem cilju na poti do podnebne nevtralnosti, ki jo moramo zaradi omejevanja posledic podnebne in širše okoljske krize doseči do leta 2050. Nevladne organizacije s področja boja proti podnebnim spremembam ob tem opozarjajo, da tudi cilj 90-odstotnega zmanjšanja izpustov do leta 2040 ne zadošča za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. EU bi si morala zastaviti cilj neto ničelnih izpustov do leta 2040, so prepričani v mreži CAN Europe, ki združuje več kot 200 organizacij iz 40 evropskih držav. Bojazen, ki tiči v ozadju njihovih opozoril, je, da bomo s kršitvijo ciljev pariškega podnebnega sporazuma dosegli točko preloma in s tem konec stabilnosti okolja na Zemlji.
»Predstavljajte si polico, na katero nalagamo knjige. Nalagamo eno, pa še eno, pa še eno … in ko je ena preveč, se cela polica podre. Podobno, se bojimo, bi se lahko zgodilo tudi na planetu Zemlja,« je na konferenci, ki so jo na temo življenja znotraj planetarnih meja organizirali v okoljski organizaciji Focus, povedala klimatologinja in predavateljica na ljubljanski biotehniški fakulteti Lučka Kajfež Bogataj. Prva planetarna meja – te so za različna področja, od biodiverzitete do podnebnih sprememb, določili in z izračuni definirali znanstveniki – je bila presežena že v 70. letih prejšnjega stoletja. Lani pa je bilo na svetovni ravni preseženih že šest od devetih meja.
Poslabšanje pri vodi,
kemičnem onesnaženju ...
Med mejami, ki so bile lani na novo presežene oziroma na novo definirane, sta spremenljivost vode v tleh in kemično onesnaženje. »Številke pri kemičnem onesnaženju so grozljive. Trenutno industrija proizvaja 350.000 različnih vrst kemikalij, od farmacevtskih, fitofarmacevtskih do čistil in industrijskih kemikalij,« je bila jasna klimatologinja. »Od leta 1950 se je proizvodnja kemikalij povečala za petdesetkrat. To je številka, ki je nepojmljiva. Do leta 2050 pa naj bi se še potrojila. Samo proizvodnja plastike se je od leta 2000, ko smo že vedeli, da plastika ni dobra za okolje, do leta 2015 povečala za 79 odstotkov. Se pravi, bolj kot opozarjamo, da je nekaj nevarno, bolj se povečuje.« Stopnja, s katero se ti onesnaževalci pojavljajo v okolju, po njenih besedah daleč presega zmogljivost vlad, da ocenijo globalna in regionalna tveganja, kaj šele da bi nadzorovale morebitne težave. »Tudi če bi imeli 500 inšpektorjev ali celo ministrstvo samo za pesticide, je nemogoče, da bi imeli kontrolo nad tem, kaj šele da bi ocenili tveganja. Tveganja prepoznamo takrat, ko že imamo mrtve ali pa genetske poškodbe.«
Kdo je odgovoren?
Z vidika preseganja planetarnih meja je stanje po celinah in državah različno. Medtem ko mnoge afriške države presegajo zgolj eno od planetarnih meja, v Evropi nasprotno presegamo vse razen ene. »Posledice bomo nosili vsi. Bogati svet se bo pri tem na marsikateri kolaps še lahko prilagajal in v bistvu odnesel celo kožo. Mislim, da je pomembno, da se preštejemo, da smo odkriti – ne da bi s prstom kazali, kdo je najbolj kriv. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da pomagamo tistim, ki niso krivi,« je prepričana Lučka Kajfež Bogataj.
Enako velja za Slovenijo, kjer smo že leta 1992 presegli tri planetarne meje. Leta 2004 smo presegli štiri, leta 2010 šest, leta 2015 pa smo stanje na nekaterih področjih po besedah znanstvenice še poslabšali: »Edina stvar, kjer nam gre v Sloveniji dobro, je voda. Pa ne zato, ker bi z njo tako dobro gospodarili, ampak ker nas je, kot rada rečem, imel bog rad in nam je vodo poklonil – ker smo pod Alpami in dobimo veliko padavin. Zato mislim, da ni pošteno, da se razglašamo za zelene, na primer kot zelena destinacija v turizmu.«
