Ni jasno, kaj vse natančno sodi v osnovne in širše obrambne izdatke po formuli trošenja, za katero so se članice Nata, vključno s Slovenijo, dogovorile na vrhu zveze v Haagu, so minuli mesec priznali na finančnem ministrstvu. To ni dobra popotnica za načrte, po katerih bo slovenski obrambni proračun že leta 2028 znašal več kot dve milijardi evrov, kar je več kot dvakrat toliko kot lani. Ministrstvo za obrambo (Mors) smo zato vprašali, kako se dosedanja Natova metodologija investicij v obrambo razlikuje od tiste, ki so jo zaveznice potrdile junija na vrhu Nata. »Do vrha v Haagu se obrambni izdatki niso delili, pač pa so vključevali le jedrne vojaške zahteve. S haaško zavezo se oblikujeta dva stebra – prvi zajema sredstva za jedrne vojaške zahteve po že uveljavljeni Natovi metodologiji, drugi pa investicije, povezane z obrambo, varnostjo in odpornostjo,« odgovarjajo na Morsu.
V prvi steber po njihovih pojasnilih poleg proračuna Slovenske vojske (SV) sodijo financiranje obrambnega sistema, to je upravnega dela ministrstva za obrambo, Slovenske vojske in inšpektorata za obrambo, ter sredstva za vojaške pokojnine in sredstva vladnega urada za varovanje tajnih podatkov. Izjemoma pa tudi financiranje posameznih investicij dvojne rabe. Drugi steber pa med drugim vključuje širše vidike zaščite kritične infrastrukture, zaščito omrežij, zagotavljanje civilne pripravljenosti in odpornosti, obrambne inovacije ter krepitev obrambne industrijske baze. Kot je sicer znano, so na nedavnem vrhu zveze Nato šefi držav članic v haaško deklaracijo zapisali zavezo, da bodo države do leta 2035 dvignile obrambne izdatke na pet odstotkov BDP po formuli 3,5 odstotka za čiste obrambne izdatke in 1,5 odstotka za druge obrambne izdatke. Po stari Natovi metodologiji sta bila dovolj dva odstotka.
Za kaj bodo šla dodatna sredstva
Slovenija sicer z že sprejeto resolucijo o opremljanju SV do leta 2040 v naslednjih petih letih načrtuje postopen dvig obrambnih izdatkov na tri odstotke BDP na leto. Kaj namerava vlada s temi sredstvi financirati v prihodnje? Na obrambnem ministrstvu za razvoj ključnih zmogljivosti SV na podlagi nacionalnih prioritet in doseganja ciljev v okviru Nata naštevajo sedem ključnih točk. Gradnjo srednjega bojnega izvidniškega bataljona in srednje bojne bataljonske skupine, za kar ministrstvo kupuje 106 osemkolesnih bojnih oklepnih vozil. To sicer v Natu od Slovenije pričakujejo že več kot deset let. Ponudnik? Znova finska Patria. Kdaj in za koliko? »Ministrstvo izvaja postopek naročila za nakup bojnih kolesnih vozil 8x8, pri čemer do zaključka pogajanj postopka naročila ne more posredovati konkretnih informacij o ceni vozil in datumih prevzema.«
Država bo poleg tega investirala v zmogljivosti zračne obrambe srednjega, kratkega in zelo kratkega dosega ter zmogljivosti obrambe pred delovanjem brezpilotnih zrakoplovov. Denar bo šel še za zagotovitev pehotne oborožitve za predvideni povečani obseg SV, nabavo samovoznih artilerijskih in minometnih sistemov ter pripadajočih senzorskih sistemov in sistemov poveljevanja in kontrole, pod točko logističnih zmogljivosti pa naj bi kupovali taktična tovorna vozila. V načrtu sta še nakup večnamenskih in srednjih helikopterjev ter krepitev kibernetske obrambe. V obrambni resoluciji vlada poudarja tudi projekte tako imenovane dvojne rabe, kamor sodijo na primer investicije v večnamenske objekte, med drugim na področju infrastrukture, gradnje novih bolnišničnih zmogljivosti in kibernetske varnosti – tudi denimo vlaganja v Luko Koper, prenovo Bolnišnice Petra Držaja v Ljubljani in nadgradnjo več odsekov železniške proge.
Raztegovanje pojma dvojne rabe
Vladajoči torej pod pojem dvojne rabe umeščajo marsikaj. Pa bodo takšne široke interpretacije »kupili« v Natu? »Vladajoči so si pri nas res zamislili široko interpretacijo dvojne rabe, ki nima strokovne podlage, pač pa je namenjena prepričevanju javnosti, da je mogoče dogovore, ki jih državniki sprejmejo v imenu svojih držav v zvezi Nato, prelisičiti,« je jasna dr. Ljubica Jelušič. Nekdanja obrambna ministrica glede dvojne rabe tehnologij ob tem ponazori: »Pri obrambnih investicijah se dvojna raba nanaša na tehnologije ali sisteme, ki so primarno narejeni in uporabni v vojaške namene, se pa lahko uporabijo tudi v civilne namene. Kot dober zgled je primer patruljne ladje Triglav, katere primarni namen je vojaška uporaba. Nanjo pa so poleg vojaških orožij nameščeni tudi sistemi za polaganje baraž v morje v primeru onesnaženja z oljem ali drugimi podobnimi tekočinami. Ne moremo pa recimo z obrambnim denarjem zgraditi civilne bolnišnice in trditi, da je to vojaška bolnišnica.«
S prvo ministrico za obrambo v slovenski zgodovini smo govorili tudi o vlogi finančnega ministra pri načrtovanju rekordnih obrambnih izdatkov. Klemen Boštjančič se je namreč v zadnjem času javno redko oglasil. »Od nekdaj je bil finančni minister tisti, ki je določal, kam in kako hitro bo šel državni denar, saj gredo vse državne finančne transakcije skozi njegovo ministrstvo. Zato je on tisti, ki ve, kako zagotoviti denar za povečano porabo na določenem področju. Resolucija o razvoju in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040 je primer, ko mora Mors vedeti, kako se bo vsebinsko porabil denar, ministrstvo za finance pa mora vedeti, kako se bo denar dobil. To formulo bi morali poslanci imeti, preden so glasovali o resoluciji,« je kritična sogovornica.
Kdo bo ravnal z orožjem
Pri realizaciji obrambnih izdatkov utegnejo sicer Sloveniji ponagajati tudi znane kadrovske težave. V junija sprejeti obrambni resoluciji vlada govori o cilju 10.000 pripadnikov mirnodobne sestave in dodatnih do 30.000 pripadnikih rezervne sestave, pri čemer je imela vojska na začetku maja letos dejansko samo okoli 7300 pripadnikov. Problem je pri tem dvojen. Po eni strani se zastavlja vprašanje, kdo bo rokoval z opremo, ki se kupuje, povrhu pa je po formuli Nata večji del obrambnih sredstev vezan prav na kader. »Praviloma bi morali polovico sredstev za obrambne izdatke porabiti za osebje (aktivno in upokojeno), petino bi morali uporabiti za investicije v orožje in vojaško infrastrukturo, predvidoma 25 do 28 odstotkov bi morali vojaki uporabiti za svoje operativno delovanje, vaje, usposabljanja in misije, od dva do pet odstotkov pa bi morali investirati v raziskave in razvoj,« je naštela Ljubica Jelušič.
Sogovornica s tega vidika sicer poudarja, da ima Nato pri definiciji osnovnih obrambnih izdatkov resda jasna navodila, a da se jih države v praksi držijo po svoji vesti in sposobnostih. Glede kroničnih težav vojske pa obramboslovka z ljubljanske fakultete za družbene vede pojasni, da je SV v težavah vedno, ko pride v državi do gospodarskega zagona in gre večina delovne sile v realni sektor. »Tako se v SV zaposlijo predvsem tisti, ki vidijo vojaški poklic kot svoje poslanstvo, teh pa ni dovolj za vse kadrovske zahteve, ki bodo nastale zaradi novih oborožitvenih sistemov. Zato ni mogoče samo kupovati orožja, treba je vedeti, kdo bo z njim ravnal. Tu nastopi ključni nerazvojni del obrambne resolucije. Še vedno je usmerjena v tradicionalno vojaško strukturo, ki predvideva množično vojsko, nima pa rešitve, kako to osebje pridobiti.«
