Ko je pred tedni odmevala novica o umoru ameriškega vplivneža, skrajnega desničarja in velikega zaveznika Donalda Trumpa Charlieja Kirka, ki je bil ustreljen v študentskem kampusu v Utahu, so mladinci SDS, ki se družijo v nevladnem društvu Nova smer, zanj organizirali prižiganje svečk pred ameriškim veleposlaništvom. Na nedavnem največjem katoliškem dogodku za slovensko mladino Stična mladih so povrh v društvu delili nalepke in majice »Team Charlie«. Karin Planinšek, podpredsednica podmladka SDS, je ob tem za Domovino pred tednom dni o Kirku povedala, da se je spoštljivo soočal z različnimi mnenji in da je bil »glas razuma v zblojeni ameriški družbi«. Njegov umor se jo je posebej dotaknil, ker da imamo v Sloveniji podobno situacijo. »Edina razlika je v tem, da se v ZDA borijo z woke kulturo, mi pa na žalost še vedno z bivšim režimom.«
Spoštljiv dialog kot fasada za sovraštvo
Je bil Kirk – ameriški republikanec, krščanski nacionalist in ustanovitelj organizacije Turning Point USA, ki je imela pomembno vlogo pri širjenju konservativnih idej med mladimi – res demokrat z veliko začetnico? Branik svobode govora, kot ga opisuje desnica od ZDA do Slovenije? Zadeva je bolj zapletena, pravi dr. Rok Smrdelj, sociolog z ljubljanske filozofske fakultete. »Kirk se je pogosto predstavljal kot branilec svobode govora, pluralnosti mnenj in zdravega razuma. Vendar pa je tovrstno pozicioniranje del širše strategije, značilne za sodobne neokonservativne mobilizacije, kjer se liberalni označevalci, kot so svoboda, enakost in demokracija, uporabljajo za legitimizacijo izključevalnih stališč. Kirk ni zagovarjal svobode govora z namenom razumevanja kompleksnosti problematike in iskanja boljših rešitev, ampak jo je uporabljal kot retorično orodje za izpodbijanje legitimnosti progresivnih zahtev.«
Povedano drugače: Kirk je v številnih spletnih in javnih razpravah načrtno utrjeval diskriminacijo do različnih marginalnih skupin od priseljencev do LGBT-skupnosti. Oziroma, kot pravi Smrdelj, Kirk in drugi neokonservativni akterji »spoštljiv dialog« uporabljajo kot fasado, s pomočjo katere strateško širijo diskriminatorna stališča. V takšni funkciji so bile praviloma tudi famozne razprave s študenti: »Kirkove razprave v kampusih so bile pogosto uprizoritve konflikta, v katerih je šlo manj za dialoško iskanje skupnih rešitev in bolj za spektakel soočenja. Namen je bil mobilizacija podpore nasprotovanju politikam enakosti, kot so pravica do splava, pravice oseb LGBT+, pravice migrantov in podobno. Čeprav je sam trdil, da zagovarja odprto razpravo, je ta pogosto potekala znotraj vnaprej začrtanega okvira, znotraj katerega so se progresivna stališča prikazovala kot nerazumna ali ekstremna.«
Evropska desnica se uči od ameriške
Ko odgovarjamo na vprašanje, zakaj slovenska desnica na čelu s podmladkom SDS povzdiguje lik in delo Kirka, je odgovor torej jasen – Kirkova populistična, nacionalistična, ksenofobna, homofobna in seksistična govorica ustreza retoriki, kakršno neredko slišimo iz vrst članov te stranke. Pri čemer pa Smrdelj, ki kot sociolog raziskuje medije in komuniciranje v sodobni medijski sferi, poudarja, da v današnjem globaliziranem digitalnem prostoru težko rečemo, da desnica šele zdaj vnaša tovrstno razpravo v slovenski prostor. »Tudi v Sloveniji imamo akterje in gibanja, ki uporabljajo podobne retorične strategije in zasledujejo primerljive politične cilje. Poleg tega platforme, kot so youtube, tiktok in X, omogočajo, da praktično iz domačega kavča spremljamo Kirkove nastope, zlasti njegove polemične debate o politikah enakosti. Sodobne neokonservativne mobilizacije so poleg tega transnacionalne, kar pomeni, da se vzorci mobilizacije, kot so demonizacija politik enakosti, ustvarjanje moralne panike, politika strahu, poudarjanje »tradicionalnih vrednot«, značilnih za ZDA, pojavljajo tudi v evropskem in slovenskem kontekstu, seveda z lokalnimi specifikami,« je jasen.
Ob tem pa ne gre zanikati, da so politični vplivneži, kakršen je bil Kirk, vse pomembnejši člen politične arene, pri čemer se tudi politiki vse bolj obračajo na spletna omrežja, kjer po pravilu ni težkih vprašanj novinarjev in uredniškega nadzora nad tem, kakšna vsebina se širi. Smrdelj pravi, da so ameriške predsedniške volitve s tega vidika dobro pokazale, kako pomembno vlogo imajo danes podkasti in družbeni mediji pri določanju prednostno obravnavanih tem v javnosti. »Poslušanost tovrstnih formatov stalno narašča in presega spremljanje tradicionalnih medijev. Gre za formate, ki ustvarjajo občutek neodvisnosti in pristnosti, saj naj ne bi bilo uredniške selekcije, kot je prisotna v tako imenovanih mainstream medijih, ki so z vidika neokonservativnih akterjev prikazani kot ideološko pristranski in pokvarjeni. V tem kontekstu se digitalni kanali predstavljajo kot prostor za 'glas ljudstva'. Vendar pa se pri tem spregleda, da so družbeni mediji v lasti najbogatejših ljudi na svetu, vsebine poganjajo algoritmi, njihova medijska logika pa določa načine, kako bo oblikovano sporočilo.«
