Kadrovanje v policiji na vseh ravneh je izjemno pestro že vse od prvega dne tretje Janševe vlade, od virov blizu policije pa je mogoče slišati, da namerava vodstvo policije do morebitne menjave oblasti kadrovanje še pospešeno nadaljevati. Na generalni policijski upravi so nam potrdili, da so trenutno odprta tri mesta za policijske atašeje v Italiji, na Madžarskem in v Črni gori.
Slovenija na Madžarskem do zdaj še nikoli ni imela policijskega atašeja, v Italiji ga je imela od leta 2011 do 2015, v Črni gori pa med letoma 2008 in 2012. Za najprestižnejše atašejsko mesto v Rimu na prvem razpisu ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, v policijskih vrstah pa se kot možni bodoči ataše trenutno omenja predvsem primorski policist Renato Butinar, ki je v času tretje Janševe vlade od kriminalista v mobilnem kriminalističnem oddelku napredoval na Nacionalni preiskovalni urad (NPU), notranji minister Aleš Hojs pa je njegovo hčer zaposlil v svojem kabinetu. Hojs je sicer tudi eden izmed sosedov Butinarjevih na ankaranskem Kolombanu, kjer je Hojs sumljivo poceni prišel do ene izmed parcel, vendar preiskovalci NPU sumov uradno pregonljivega kaznivega dejanja v poslu niso našli.
Vodstvo policije je v zadnjem času presenetilo tudi z nekaterimi kadrovskimi potezami, s katerimi je nagradilo vsaj dva policista, ki sta pripomogla k obračunu vodstva z vodjo preiskav na NPU Boštjanom Mlačnikom. Slednjega je vladajoča politika potisnila v dve »aferi«, vodstvo policije pa mu je izreklo opozorilo pred odpovedjo, zaradi česar se je Mlačnik z NPU sam umaknil v delo za policijski sindikat.
Jelinčičevi in Kanglerjevi prijatelji
S prvo, za lase privlečeno afero sta se ga lotila poslanec SNS Zmago Jelinčič Plemeniti in notranji minister Aleš Hojs (SDS). Jelinčič je v državnem zboru spregovoril, da naj bi si Mlačnik od »določenega človeka« izposodil 6000 evrov za navidezen odkup droge, tega denarja pa naj mu nikoli ne bi vrnil. Čeprav je notranji nadzor (nato pa tudi tožilstvo) v celoti ovrgel te očitke, je Hojs v državnem zboru lažno navajal, da notranjevarnostni postopek še poteka, »vendar pa izpovedba neposredno oškodovanega potrjuje resničnost dogodka«. Kot smo nato razkrili v Dnevniku, je bil »določeni človek« v resnici Jelinčičev prijatelj Milan Šimek, nekdanji obsojenec in član kriminalne združbe, ki je z orožjem zalagala tako imenovani balkanski kartel v državah zahodne Evrope.
Po naših neuradnih informacijah je bil Mlačnik za aktualno vodstvo policije in notranjega ministrstva moteč iz več razlogov. Kot vodja preiskave je bdel tudi nad preiskavo zlorabe prostitucije v novogoriškem klubu Marina, v katero je bil kot osumljenec in kasneje obtoženec vpleten tudi Jože Kojc – znanec državnega sekretarja Franca Kanglerja. Slednji je na Kojčevo pobudo osebno pisal generalnemu direktorju policije in od njega zahteval ukrepanje zoper policiste na NPU, češ da so v preiskavi prostitucije delovali nezakonito.
Mlačnik je bil po naših informacijah prav tako nepriljubljen pri direktorici NPU Petri Grah Lazar. Delno zaradi svojega nasprotovanja, da NPU prevzema minorne, vendar politično zanimive preiskave, ki so jih v preteklosti reševale lokalne policijske uprave, pa tudi iz povsem banalnega razloga. Petra Grah Lazar je po naših podatkih še iz časa svoje prve zaposlitve na NPU v dobrih stikih s preiskovalcem Urbanom Zepičem, ki je pred leti že želel postati vodja preiskav na NPU, vendar je prosto mesto nazadnje zasedel Mlačnik.
Za enega kazen, za dva nagrada
Vse navedeno je kontekst drugega obračuna z Mlačnikom, ki je lani prejel opozorilo pred odpovedjo, ker v eni izmed preiskav pod njegovim okriljem policija tožilstvu ni predala vseh tajno pridobljenih podatkov. Po naših informacijah naj bi zgoščenko s podatki, ki sicer za samo preiskavo niso bili ključni, založila preiskovalca N. E. in Z. C. Da podatkov ni, nato pri urejanju spisa ni opazil Robert Šplajt, ki je bil Mlačnikov namestnik, nazadnje pa tudi njegov nadrejeni, Mlačnik. Kljub temu je krajši konec potegnil zgolj Mlačnik, ki je prejel opozorilo pred odpovedjo, Šplajta pa naj bi v preiskavi »pokrila« N. E. in Zepič.
Epilog, za katerega smo izvedeli v teh dneh, je zgovoren. Šplajt je po novem zadolžen za področje organiziranega kriminala v okviru finančno izdatno podprtega projekta Podpora vladavini prava v Severni Makedoniji, Zepič pa je po naših informacijah na NPU postal novi vodja preiskav. Vodstvo policije je namreč spremenilo sistematizacijo na NPU in odprlo še osmo delovno mesto vodje preiskav. Zepič sicer velja za prodornega preiskovalca, ki pa naj bi bil včasih preveč naklonjen iskanju bližnjic. Kot je razvidno iz javno objavljenega ločenega mnenja vrhovne sodnice Barbare Zobec, je bil prav on eden glavnih »krivcev« za razveljavitev obsodilne sodbe v zadevi Balkanski bojevnik. Vrhovno sodišče ni verjelo njegovemu pričanju, da je telefonsko številko Dragana Tošića, ki ni bila nikjer uradno objavljena, preprosto našel na spletu, in je sklenilo, da je policija do nje prišla na nezakonit način.
Za Zepičevega namestnika je bil po naših informacijah imenovan Mitja Jager, ki naj bi se v očeh aktualnega vodstva policije izkazal prav pri eni izmed minornih, vendar politično zanimivih preiskav NPU – pri preiskavah Zlatana Čordića in Zorana Stevanovića na lanskih protestih.
NPU je bil sicer ustanovljen z namenom, da bo preiskoval najhujše oblike organiziranega in predvsem gospodarskega kriminala.
