Označevalec novi obraz se je v slovensko politično zavest zasidral leta 2014, ko je po odstopu vlade Alenke Bratušek na politično sceno dober mesec pred volitvami stopil Miro Cerar in bil s Stranko Mira Cerarja po zmagi na parlamentarnih volitvah izvoljen za predsednika vlade. Slovenski volilci so mu podelili izjemnih 36 mandatov.
Cerarjeva zgodba je klasična zgodba novega obraza, saj je jadral na krilih svoje pravne kariere in dotlej ni bil vpet v politični prostor, kot na primer pred njim leta 2011 ljubljanski župan Zoran Janković z novinko Pozitivno Slovenijo in po njem leta 2018 Marjan Šarec z LMŠ, katerih stranki so volilci že na naslednjih volitvah brcnili iz parlamenta. Od nedavno ustanovljenih strank zgornjemu opisu najbolj ustreza Vladimir Prebilič, ki je prejšnji mesec napovedal ustanovitev svoje stranke.
Prebilič ni politični novinec
Pa je Prebilič res novi obraz? Niti ne. To je bil namreč, kot opisano zgoraj, zgolj Cerar. Tako kot Šarec in Janković namreč Prebilič na naslednje volitve v državni zbor nese bogat politični nahrbtnik. Več kot desetletje je bil kočevski župan, bil je svetovalec za notranjo politiko pri Borutu Pahorju, zadnje leto je tudi evropski poslanec. Nekdaj je imel tudi strankarsko izkaznico, bil je član Socialnih demokratov, kamor ga je pripeljal Janko Veber, nato pa je med njima počilo zaradi županske kandidature v Kočevju. Prebilič je nazadnje na volitvah uspešno nastopil kot kandidat liste Moja Kočevska in leta 2010 zamenjal ravno Vebra kot kandidata SD. V tistem času je Prebilič zapustil Socialne demokrate, tudi zaradi takratne strankarske izkušnje pa se nato ni včlanil v Vesno, s katero je bilo uspešen na zadnjih evropskih volitvah.
Zagotovo pa še kako sodi v politični fenomen novih, predvsem levosredinskih strank, ki nastajajo pred volitvami zvečine zaradi nezadovoljstva nad prejšnjo novo izbiro na tem delu politične premice. Nove stranke, o katerih govorimo, se sicer navadno formirajo iz ostankov nekdanje LDS.
»Ključno je, da te nove stranke v levosredinskem prostoru praviloma sestavljajo različni kadri bivše LDS in njenih odcepov. Tem grupacijam se v takšnih in drugačnih momentih pridružujejo tudi bližnji akterji oziroma ljudje, povezani s Forumom 21,« pojasnjuje politolog dr. Marko Hočevar. S tega vidika je treba biti pri Prebiliču sicer zadržan, saj kadrovske sestave stranke, ki naj bi se rodila oktobra, še ne poznamo dodobra. A so znaki, ki potrjujejo pravilo, že na vidiku. Med glavnimi svetovalci Prebiliča je tako recimo Matija Sevšek, ki je pred tem sodeloval z Alenko Bratušek pa tudi s Katarino Kresal in Zoranom Jankovićem. V ekipi ima tudi Klemna Grošlja, bivšega državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo pri LMŠ in nesojenega kandidata za evroposlanca v Svobodi.
Golob dobro zasidral Svobodo
Tipičen primer zgoraj opisane formule je Gibanje Svoboda z Robertom Golobom, sicer še izpostavi sogovornik. Res je – aktualni premier je že dolgo pred zadnjimi volitvami plesal po političnem parketu. Bil je predsednik sveta Stranke Alenke Bratušek in podpredsednik Pozitivne Slovenije, po padcu druge Janševe vlade leta 2013 pa tudi prva izbira Zorana Jankovića za mandatarja. »Robert Golob se ima zahvaliti za to, kar je danes, predvsem njegovemu angažmaju v LDS. Na prelomu tisočletja, v času zlate dobe stranke, je bil državni sekretar na ministrstvu za gospodarsko dejavnost in kasneje desna roka ministra za okolje Janeza Kopača. Postopoma je šel na Gen-I, bil med najvidnejšimi člani stranke pri Jankoviću in Bratuškovi. Skratka, že pred nastopom z Gibanjem Svoboda se je precej jasno politično profiliral,« poudarja Hočevar.
Sogovornik z ljubljanske fakultete za družbene vede ob tem izpostavi, da je Prebilič zaenkrat v primerjavi z naštetimi novimi projekti v drugačni poziciji tudi, ko govorimo o kapitalski podpori v ozadju: »Zaenkrat še ne vemo povsem natančno, kdo vse podpira Prebiličev projekt. V tem se kaže tudi razlika v razmerju do ostalih novih strank pred tem, saj, kot kaže, bivši kočevski župan ne bo mogel računati na takšno medijsko in kapitalsko podporo liberalne gospodarske sfere, kot so jo imele nove stranke na prejšnjih volitvah. Ti ljudje, ki navadno podprejo nove politične projekte, namreč še vedno podpirajo Goloba, ki mu je uspelo stranko bolje strukturirati in organizirati kot predhodnikom. Janković je imel recimo nekako najmanj možnosti za stabilizacijo, saj je njegov projekt nastal v pokriznem obdobju razprodaje tujemu kapitalu, zdaj pa je ta situacija bistveno bolj stabilna. Čeprav so načeloma ti finančni interesi precej fleksibilni, Golob zaenkrat lahko računa na podporo kapitala iz industrijskega, elektroenergetskega in gradbenega sektorja. In na podporo liberalnih medijev.«
Zakaj novi obrazi postanejo stari
S sogovornikom smo govorili tudi o tem, zakaj novonastale stranke dosegajo tako dobre rezultate na volitvah. Hočevar našteva različne vidike. Od tega, da je v jedru upanja volilcev moralna ideja, da potrebujemo nekaj novega, neizpetega in nekorumpiranega. In da hkrati vidijo nove akterje kot odrešitev pred morebitnim prihodom Janeza Janše na oblast. Nagnjenost volilnega telesa, da voli novo izbiro v levosredinskem prostoru, pripisuje tudi temu, da so državljani po velikih anketah slovenskega javnega mnenja kulturnoidentitetno večinsko liberalni oziroma v pomembnem delu socialdemokratski in ne konservativni. Nove stranke jih s tega vidika vedno znova razočarajo pri tem, ker ne uredijo razmer v javnih sistemih. Bodisi ker kot na hitro nastale stranke pred volitvami nimajo pravih ljudi in izdelanega programa bodisi ker to ne ustreza kapitalskim interesom v ozadju, ki so finančno podprli te politične kampanje.
»Večina Slovencev verjame v egalitarnost in močno socialno državo, zaradi česar ob razočaranju nad zadnjo novo izbiro začnejo iskati nove možnosti. In kaj se zgodi potem? Začnejo se seveda ozirati za novimi strankami, ki zagovarjajo njihove vrednote glede splava, odnosa do spolnih manjšin in tako dalje. Ki pa hkrati levosredinske volilce vedno znova razočarajo z neizpolnjenimi obljubami na ekonomsko-družbenem področju. To je, ko govorimo o urejanju dolgotrajne oskrbe, stanovanjske problematike, prekarnega dela in razmer v zdravstvu. Na tem mestu se zato vse bolj vidi razkorak med premožnejšimi, ki lahko te stvari rešujejo na trgu, in tistimi, ki tega ne morejo. Zaradi rušenja javnih sistemov se mnogi zato počutijo izključene in svoje upe polagajo v nove stranke, ki praviloma na politični parket pridrvijo z všečnimi gesli in brez jasnih političnih programov.«
