Na okrogli mizi evropskega parlamenta Slovenije z naslovom Kako podpreti in zaščititi javne medije v EU? so se dotaknili številnih izzivov, s katerimi se soočajo evropski javni mediji. Govor je bil zlasti o zagotavljanju neodvisnosti od nosilcev gospodarskih in političnih interesov ter o ustreznem financiranju medijev. Po besedah Katarine Barley, podpredsednice evropskega parlamenta, pristojne za informacijsko politiko in medije, je novi evropski akt o medijski svobodi ključen za vsako demokratično družbo.
Pritiski na medije oziroma natančneje na novinarje so stalna praksa, »medijska svoboda doživlja tehnične spremembe, medijska krajina se spreminja, to pa prinaša vse več izzivov na tem področju«, je dejala. Svobodo medijev med drugim ogrožajo napadi in grožnje novinarjem, zlasti preiskovalnim; v skrajnih primerih eskalirajo tudi v umore. Barleyjeva poudarja, da so včasih novinarji vladam preprosto neprijetni, posledično postanejo tarče strateških tožb, imenovanih SLAPP (strategic lawsuit against public participation), z namenom ustrahovanja. S tožbami torej ustrahujejo »ljudi, ki opravljajo svoje delo, ki ni le delo, ampak ima demokratično vlogo«. Skrb vzbujajoča je tudi medijska koncentracija lastništev, ki se denimo kaže v madžarskem primeru fundacije KESMA (angleško CEPMF), ki jo posredno obvladuje Fidesz. Upravljajo jo namreč ljudje, ki so blizu Viktorju Orbanu. Fundacija je vsaj v času prejšnje slovenske vlade financirala tudi slovenske medije. Problematično je tudi pomanjkanje transparentnosti. Na področju financiranja medijev »ne obstaja samo ena, ampak več rešitev«, pravi Barleyjeva, »pomembno pa je, da je financiranje stabilno. Tako novinarji ne živijo v negotovosti, zaradi česar so dovzetnejši za posredne in neposredne pritiske.«
Mediji kot odsev
družbe in politike
Lenart Kučić, svetovalec za medije na ministrstvu za kulturo, kot ključni korak za premik naprej izpostavlja, da se moramo lotiti zastarele definicije medija. Ugotoviti moramo torej, kaj medij sploh je. Predvsem pa se moramo zavedati, da nobena zakonodaja ne bo stoodstotno ščitila medijske svobode, saj ta predstavlja le okvir, ki v vsakem okolju deluje drugače. Upoštevanje zakonodaje je odvisno od politične kulture in družbenega sankcioniranja kršiteljev.
V Sloveniji je trenutno v ospredju dogajanje na RTV Slovenija, ki ga Helena Milinkovič, vodja stavkovnega odbora RTVS, opisuje kot politični prevzem. Novinarska in uredniška avtonomija sta omejeni, program se spreminja z danes na jutri, Uroš Urbanija, direktor TVS, pa nad zaposlenimi dnevno izvaja pritiske. Katarina Barley izpostavlja, da je bila Slovenija do nedavnega ena izmed članic EU, ki so svobodo medijev najbolj omejevale, a ji dejstvo, da se iščejo rešitve, daje upanje. Jasna Zakonjšek, odvetnica in članica Pravne mreže za varstvo demokracije, je opozorila, da zadeve potekajo dobro, dokler zakon vsi spoštujejo. »Ko pa nekdo zakonska pravila zlorabi, se pokaže, da je zakon slab in ga je treba spremeniti.« Posvetiti se je treba torej spremembam, ki bodo v prihodnje onemogočile zlorabo medijske svobode. EU lahko zakonodajno ureja področja, za katera so države članice nanjo prenesle pristojnosti, zato bo omenjeni akt obravnavan kot pristop, ki bo podal okvir glede lastništva, transparentnosti, združevanja in nadzora.
Spremembe, ki bi poskuse zatiranja medijske svobode omejile, so ključnega pomena, postavitev minimalnih standardov v evropskem prostoru pa, tako Zakonjškova, dobrodošla. A spremembe medijske zakonodaje bo treba v Sloveniji doseči na nacionalni ravni.
