Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI) je javno razpravo o noveli zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami podaljšalo do 10. septembra. Odločitev sledi pozivu Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz), ki je opozoril, da je bil prvotni rok – od 8. do 25. avgusta – zaradi dopustov neprimeren za sodelovanje širše strokovne in zainteresirane javnosti.
»Posredovati katero koli tako pomembno spremembo s področja šolstva – v tem primeru zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami – v javno obravnavo na vrhuncu dopustniškega obdobja je od ministrstva za vzgojo in izobraževanje neodgovorno,« so zapisali pri Svizu. »To še posebej velja, ker predlagatelj nedvomno zelo dobro ve, da lahko zaposleni strokovni delavci in delavke glavnino dopusta izkoristijo le med počitnicami.« Sviz ob tem pričakuje, da bo kot socialni partner vključen v pogovore o spremembah, saj se del predlaganih rešitev neposredno dotika delovnih pogojev zaposlenih v šolstvu.
Do novele je kritičen tudi del strokovne javnosti. Aleksandra Valančič iz Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev meni, da predlagane rešitve večinoma prinašajo minimalne, »lepotne« popravke in da šolstvo na tem področju potrebuje bolj celovito, sistemsko prenovo. Po njenem mnenju je nujno razmisliti o širšem okviru podpore, odgovornosti in procesih, ki bi izboljšali odzivnost sistema na različne potrebe otrok in mladostnikov.
Kakšne novosti prinaša novela
Med pomembnejšimi novostmi je izrecna opredelitev nove kategorije otrok s posebnimi potrebami – otrok z gluhoslepoto. To pomeni, da bodo njihove potrebe in pravice do podpore prvič jasneje zapisane v zakonu. Ključna sprememba se nanaša na način pridobivanja pomoči. Novela razmeji dve vrsti pomoči v šoli, učno pomoč in dodatno strokovno pomoč.
Učna pomoč je osnovna pomoč učencem, ki jim pri predmetu ne gre (na primer dodatna razlaga, dopolnilni pouk, individualne ure). Po novem zanjo ne bo potrebna odločba o usmeritvi; izvajala se bo v okviru razširjenega programa osnovne šole. Namen je, da lahko šola hitro ukrepa brez dolgotrajne birokracije.
Dodatna strokovna pomoč pa je bolj intenzivna in specializirana (na primer delo specialnega pedagoga, logopeda) ter ostaja vezana na odločbo o usmeritvi. Predlog jo natančneje omejuje na pomoč za premagovanje konkretnih primanjkljajev, ovir ali motenj, pri čemer se predvideni obseg te pomoči krči – to sproža razpravo med strokovno javnostjo in ministrstvom.
Novela uvaja tudi izraz »kontinuum podpore« – preprosto rečeno lestvico pomoči od blažjih do intenzivnejših oblik. Ideja je, da lahko šola takoj pomaga v kratkotrajnih krizah (na primer nenadne družinske ali zdravstvene okoliščine) brez celotnega postopka usmerjanja, s čimer naj bi podpora postala pravočasnejša in prilagojena potrebam otroka.
Predlagane so še administrativne poenostavitve: zmanjšanje števila članov komisij na prvi stopnji ter možnost elektronske vložitve zahtevka za usmerjanje. Del strokovne javnosti poudarja, da šole različne oblike učne pomoči že izvajajo – od diferenciacije pouka v razredu do dopolnilnega pouka – zato spremembo razume zgolj kot potrditev obstoječe prakse. Ob tem opozarjajo, da bo ključno, kako bodo v praksi zagotovljeni financiranje, kadri in organizacija dela, če naj se obljubljena hitrejša in bolj dostopna podpora res uresniči. Podaljšanje javne razprave do 10. septembra pa naj bi po mnenju Sviza omogočilo širšo in vsebinsko udeležbo učiteljev, svetovalnih služb, ravnateljev in staršev.
