Samo v Afriko, ki je, kot pravi, njena ljubezen, je potovala 17-krat, bila je tudi na Bližnjem vzhodu, na Balkanu … Marca letos je s sodelavci radia Ognjišče drugič obiskala Južni Sudan, kjer se letos končuje triletni humanitarni projekt, ki ga sofinancira zunanje ministrstvo. »Veliko sem na terenu, ampak take revščine še nisem videla. Polovica ljudi v tej državi, ki je je za 32 Slovenij, nima dostopa do pitne vode in do osnovnih dobrin. Edina industrija je industrija ustekleničene vode, samo 30 odstotkov otrok pa se šola. Sprašujem se, kaj bo s temi otroki, ko odrastejo.«
A tudi v tako nesrečni državi je mogoče videti nasmejane ljudi, pove naša sogovornica. »V oddaljeni vasi, do katere se po ne-cesti prebijaš pol dneva, so sodelavci lokalne Karitas s podjetjem lani poiskali podtalnico in zgradili vodnjak. Ko sem se letos marca vrnila, sem videla, da vodnjak deluje. Ali veste, kaj to v Afriki pomeni? Prej so ženske vsak dan porabile štiri ure, da so iz oddaljenega izvira prinesle pitno vodo, zdaj jo imajo v vasi. Okoli vodnjaka so v tem času zrasle skromne, s slamo krite hiške, imajo tudi napajališče za živino. Slišala sem smeh otrok in videla celo čebelice. Ob takšnih prizorih ti zaigra srce. Še vedno pa mi je hudo, da otroci ne hodijo v šolo in da je mir, kjer še obstaja, tako krhek.«
Slovenska karitas kot strateška partnerica zunanjega ministrstva za hitre humanitarne odzive, pomaga tudi v Ukrajini, prav zdaj obnavljajo osemdeset hiš v Harkivu, in v Gazi, kjer ima Karitas Jeruzalem vzpostavljene kanale pomoči in točke za zdravstveno pomoč še izpred zadnje vojne. »Ljudem pomagamo z denarjem, zlasti družinam, ki so ostale brez očetov. Okoli 250 evrov dobijo za mesec ali dva; po telefonu dobijo sporočilo, kje lahko prevzamejo ta denar. Vsem na žalost ne moremo pomagati. Cene na črnem trgu, kjer se hrana še dobi, pa so visoke. Vsi upamo, da bodo pošiljke humanitarne pomoči lahko prispele čim prej.« Jana Lampe nekaj humanitarnih delavcev in delavk, ki so umrli v bombnih napadih, pozna osebno. »Ves dan sem jokala, ko sem izvedela, da so v bombnem napadu umrli sodelavka Karitas Jeruzalem Viola, njen mož in otrok. Samo 26 let je imela. In ni bila edina.«
Pri Karitas najraje pomagajo ženskam, ker najbolje poskrbijo za družinske člane, pripoveduje naša sogovornica. »Ko lahko z nekaj naše pomoči kaj izdelajo ali pridelajo in prodajo na trgu, se življenje izboljša za vso družino.« Opažajo, da se zmanjšata tudi nasilje nad njimi in alkoholizem v družini. Jana Lampe se rada spominja gospe Matilde iz Ruande, ki je ostala sama s tremi otroki in so jo zato vključili v delo v misijonu. »Ko sem jo prvič videla, je bila raztrgana, umazana, bosa in zelo žalostna. Enako njeni otroci. Ko sem jo po enem letu spet obiskala, je bila lepo oblečena, polnih lic, nasmejana … Vedno znova opažam, kako veliko ljudem pomeni, če lahko z lastnim delom poskrbijo zase in za svoje otroke.« Delo ljudem vrača dostojanstvo, ugotavlja. Zjezi pa jo, ko sliši koga reči, da so Afričani leni: »To absolutno ne drži. V vrstah potrpežljivo čakajo na delo.« Hkrati z akcijo Za srce Afrike so zato pred 16 leti zagnali še projekt Z delom do dostojnega življenja. S trajno mesečno podporo revnim družinam v Afriki omogočijo, da se preživijo z lastnim delom. S tem denarjem plačajo tudi zdravnike in učitelje, ko državi zmanjka sredstev za plače. Mesečne zneske prispeva več kot 800 slovenskih darovalcev, z zbranim denarjem pa pomagajo več kot 300 revnim družinam, zdravstvenim delavcem, učiteljem.
»Tega denarja nam vedno manjka, a na srečo se kar naprej dogajajo majhni in veliki čudeži,« se smeje naša sogovornica. »Ko ne veš, kje bi še kaj nastrgal - okoli 300 evrov je treba mesečno zbrati za posamezno plačo – denar pride. Ko nam je pred leti neka gospa sporočila, da bo vsak mesec za plače zdravnikov, učiteljev … prispevala 1000 evrov, so mi šle solze v oči. In ta denar pripeva že nekaj let. Darovalcem smo res od srca hvaležni.«
Da si želi pomagati ljudem v Afriki, je Jana Lampe »vedela« že v osnovni šoli. V prostem spisu z naslovom Kaj bom, ko bom velika, je v sedmem razredu napisala, da bi rada pomagala revnim v Afriki. »Ko me je učiteljica na valeti spomnila na to in mi zašepetala 'upam, da se ti bo ta želja izpolnila', je bila moja pot nekako utirjena.« V ljubljanski škofijski gimnaziji se je vključila v misijonski krožek in začela delati kot prostovoljka; med drugim je učencem šentviške osnovne šole pomagala pri učenju. Za študij na Filozofski fakulteti si je izbrala geografijo in sociologijo; znanje obojega ji, kot poudarja, še danes zelo pomaga. In ker je prvi letnik ponavljala in zato imela več časa, je sklenila, da si bo uresničila željo in odpotovala v kakšen afriški misijon. A obrnilo se je drugače.
S skrajno revščino se je prvič soočila v Indiji. V Shillongu je delala s slepimi in naglušnimi otroki, v Kalkuti je prvič videla ljudi, ki so živeli na dveh kvadratnih metrih kartona na ulici, kjer so opravljali tudi vse svoje potrebe. »V hiši Matere Tereze, kjer smo umirajoče hranili in negovali, sem doživela življenjsko in duhovno izkušnjo, ki me je močno zaznamovala. Najprej me je videno zelo potrlo, nato sem ugotovila, da se znajo ljudje tudi v tako ekstremni revščini veseliti življenja. Tudi sicer opažam, da marsikje ljudje, ki po naših standardih nimajo nič, premorejo več veselja, kot ga imamo mi, bogati Evropejci.«
V katoliški Cerkvi, v okviru katere deluje Slovenska karitas - so na projekte, ki jih že vrsto let vodi naša sogovornica, upravičeno ponosni. Če kdo kritično navrže, da škofov ni slišati, ko se je treba jasno izreči o solidarnosti z migranti ali se opredeliti do izraelskih zločinov v Gazi, v Cerkvi pomahajo z mednarodnimi akcijami Slovenske karitas. In ta ima kaj pokazati na vseh področjih. »Nas ne zanima, kakšne rase, spola, vere, nazorov … so ljudje, ki potrebujejo našo pomoč, politično se zavestno ne opredeljujemo. Vse, kar počnemo, je solidarno pomagati pomoči potrebnim,« koncept dela razloži Jana Lampe.
Akcija Za srce Afrike letos poteka že 20. leto. Z denarjem, ki ga prispevajo slovenski darovalci in ki ga na razpisih dobijo od ministrstva za zunanje in evropske zadeve, pomagajo na tisoče ljudem. V Ruandi na primer, kjer z evrom na dan živi več kot polovica ljudi, v sodelovanju s tamkajšnjo lokalno skupnostjo, lokalno Karitas in misijonarko s. Anko Burger trenutno v tem projektu pomagajo več kot 1.500 družinam. Učijo jih kmetijskih tehnik in veščin, kot je mizarjenje, izdelovanje mila ali ekološko neoporečnih opek, in pomagajo pri zagonu obrti. V izvedbo projektov vključujejo slovenska podjetja, ki imajo znanje in tehnologije, ter lokalce, ki se tako usposobijo in si nato lažje najdejo kakšno delo. V bližnjem Burundiju so zgradili šolo za 720 otrok; prejšnjo je porušil vihar. V zdravstvenem centru so uredili bolnišnični del za hospitalizacijo otrok in odraslih, ljudi poučujejo tudi o poporodni negi, higieni, virusu HIV, načrtovanju družine … Jano Lampe vprašam, ali Cerkev dovoljuje kondome. »Velja načelo manjšega zla,« pojasni, »če je, na primer, mož okužen s HIV, žena pa ne, je kondom seveda dovoljen.«
Najbolj priljubljen projekt med darovalci pa je po besedah Jane Lampe projekt Kupim kozo. »Koza stane v Afriki borih 20 evrov, a z njo se lahko življenje ljudi zelo izboljša. Da uresničim idejo, ki sem jo nekje pobrala, sem se odločila leta 1919, ko mi je nek revni kmet potožil, da nima gnojila za nasad ananasa. 'Dobili ga boste', sem mu v trenutku obljubila, in akcija je stekla. Te koze pojedo zelo malo trave in ne dajejo mleka; Afričani ga itak težko prenašajo. A če bobke koz zmešaš z vodo in travo, dobiš odlično gnojilo. Koz seveda ne vozimo z ladjami iz Slovenije (smeh). Misijonarji ali lokalni sodelavci jih kupijo na lokalnih tržnicah. V Ruandi, se spominja, je srečala gospo, ki je ostala sama s sedmimi otroki: »Koza jim je spremenila življenje. Ne le da ima zdaj gnoj za pridelavo zelenjave, prodala je tudi kozlička in si z izkupičkom popravila streho. Ko bo prodala naslednjega, bo lahko plačala šolnino otrokom. Spomnim se tudi gospoda, še zdaj mi gre na jok, ki se je oglasil na našem tajništvu s 7000 evri za ta namen. Ali 11- letnega dečka, ki se je odpovedal darilom za rojstni dan, da je lahko kupil koze za revne v Afriki.«
Na vprašanje, ali in koliko darujejo najbogatejši ljudje v Sloveniji, Jana Lampe odgovori diplomatsko: »Morda darujejo, žal ta podatek še ni prišel do mene …« In doda: »Za nas je vsak dar zelo dragocen, tudi če je skromen, saj že z malim v Afriki lahko delamo čudeže za preživetje najrevnejših.«
