V hladilnih prostorih Komunale Črnomelj imajo trenutno shranjena tri trupla migrantov, ki so utonili v Kolpi. Ob začetku poletja so shranili ostanke dveh, kasneje pa je reka naplavila novo truplo. Identiteta umrlih ni znana. »Identifikacija še ni uspela,« je v pogovoru za Dnevnik povedal direktor komunalnega podjetja Samo Kavčič. Po zakonu, ki določa hrambo neidentificiranih trupel šestdeset dni, bodo morali umrle kmalu pokopati. »Odločili smo se za krste s kovinskimi vložki. To bo olajšalo morebitno kasnejšo identifikacijo, če bi jih kdo iskal,« je povedal direktor. Migrante bodo pokopali s skromno zaznambo grobov, brez imen. Po dostopnem štetju bo v Črnomlju takih grobov že pet.
Kompleks odgovornosti
Migranti, ki zaradi policijske represije in nezakonitih izgonov v Evropo prihajajo na prikrit način, se srečujejo s smrtnimi nevarnostmi – padejo v prepade, izčrpani umrejo v gozdu ali pa utonejo v obmejnih rekah. V Dragonji je pozimi umrla desetletna kurdska deklica, v Kolpi, na obeh straneh meje, pa je v zadnjih letih utonilo kar sedemnajst migrantov. Ob njihovi identifikaciji se na obeh straneh državne meje uradni postopki pogosto zapletejo.
»Postopek identifikacije trupel je po naših izkušnjah nesistematičen in preveč odvisen od zunanjih pobud ter angažmaja ljudi, ki ne delujejo v za to pristojnih institucijah,« pravi novinar radia Študent in član iniciative Infokolpa Tit Starc. Naš sogovornik je v zadnjih mesecih spremljal prizadevanje za prepoznavo trupla gvinejskega begunca Amadouja Baha, ki je ob prečkanju Kolpe izginil. V Sloveniji in na Hrvaškem ga je iskal njegov brat, ki živi v Franciji, a med najdenimi trupli, ki so v slabem stanju, identifikacija ni bila mogoča. Zdaj brat čaka na analizo DNK, ki pa naj bi jo opravili v Franciji.
»Izkušnja s slovensko policijo kaže, da ta nima vzpostavljenega učinkovitega sistema pretoka informacij med policijskimi postajami, kjer bi bile informacije o pogrešanih osebah usklajene s kontakti njihovih morebitnih sorodnikov,« je zaplete opisal Starc. Sorodniki so odšli na policijsko postajo v Ljubljani, predali svoje podatke in prijavili izginulo osebo na območju slovensko-hrvaške meje. Vendar po tem, ko so obmejne policijske postaje našle nova trupla, policija ni vzpostavila komunikacije z osebami, ki so prijavile pogrešano osebo, pravi Starc. Po njegovih izkušnjah je zapleteno zlasti pridobivanje vzorca DNK. Starc ugotavlja, da gre za simptom državnega in evropskega represivnega migracijskega režima. »Ta postavlja žice na meji, povečuje nadzor, s sadizmom in pendreki nezakonito izganja migrante iz EU in onemogoča varno prehodnost migracijskih poti. Tiste, ki na poti umrejo, pa anonimizira in jih potiska v nevidnost,« pravi.
Na ministrstvu za notranje zadeve in policiji – nasprotno – zatrjujejo, da je hramba podatkov o truplih ustrezno urejena. Ob najdbi neidentificiranega trupla policija zavaruje nosilce biološkega materiala za preiskavo DNK, ki ga pridobijo »na truplu«, zdravnik pa zavaruje sledi »iz trupla«, so odgovorili na Dnevnikova vprašanja. »Policija sodeluje tudi z drugimi institucijami, ki opravljajo analizo DNK neidentificiranega trupla na zahtevo sodišča. Če identiteta trupla ni ugotovljena, te institucije posredujejo podatke DNK policiji, ki jih na podlagi zakona hrani do identifikacije,« so dodali. Hramba je urejena trajno, za sto let.
Uradna pojasnila zvenijo spodbudno, a strokovnjak za policijska pooblastila Miroslav Žaberl je za Dnevnik vendarle ocenil, da lahko pride do težav. Zakonodaja v določenih primerih sicer omogoča odvzem bioloških vzorcev za ugotavljanje identitete, vendar »v popolnosti ne rešuje problemov z identifikacijo trupel migrantov«. Po izkušnjah svojcev se identifikacija zaplete ravno zaradi različnih pristojnosti različnih služb in oddelkov institucij.
Mednarodni sistem
Neidentificirana trupla migrantov hranijo in pokopavajo tudi v občinah na hrvaški strani meje, zato bi moralo biti iskanje na obeh straneh meje tesneje povezano, ugotavljajo raziskovalci migracij. Ko nekoga odnese reka, ni vedno jasno, kam ga je odnesla.
Tudi na Hrvaškem so postopki slabo definirani in za sorodnike mučni. Zagrebška znanstvenica Marijana Hameršak, ki deluje v okviru projekta ERIM, pravi, da je uspeh identifikacije odvisen od dobre volje uradnih oseb, policijskih uslužbencev, komunalnih podjetij, bolnišnic, državnega tožilstva … »To velja za Hrvaško, a kot slišimo od kolegov, tudi za Srbijo, Slovenijo pa za ZDA, španske enklave v Afriki in druga območja, kjer umirajo migranti,« pojasnjuje Marijana Hameršak. Na Hrvaškem je trenutno pokopanih petnajst neidentificiranih migrantov. »To je petnajst oseb, ki jih njihovi najbližji še vedno iščejo in nihajo med upanjem in obupom,« pravi naša sogovornica.
Humanitarno pravo državam nalaga vzpostavitev mednarodnih mehanizmov, ki bi omogočili učinkovito identifikacijo umrlih beguncev in migrantov. Slovenski MNZ in policija pa ob tem zatrjujeta, da mednarodna izmenjava podatkov o pogrešanih osebah in DNK poteka. »Policija sodeluje z Interpolom, ki je razvil učinkovit ekspertni sistem I-Familia, namenjen identifikaciji pogrešanih oseb po vsem svetu na podlagi DNK,« so sporočili.
