Ključno za načrtovanje ustreznih protipoplavnih ukrepov je dobro poznavanje lanskih poplav. »Tukaj je država morda malo zamujala. Analize je začela naročati šele štiri mesece po poplavah, namesto da bi s tem začela,« pravi gradbeni inženir in hidrotehnik Rok Fazarinc. Še eno področje, kjer država zamuja, je tako imenovana protipoplavna uredba, ki je bila po lanskih poplavah prepoznana kot eden od vzrokov za nastanek velike škode. »Pri lanskem dogodku je uredba popolnoma odpovedala. Objekti so bili grajeni skladno s to uredbo, a ker je bila poplava bistveno hujša, kot so poplave, po katerih dimenzioniramo objekte oziroma ukrepe, so bili ti objekti vseeno poplavljeni. Spreminjanje te uredbe poteka prepočasi,« skrbi našega sogovornika, ki sodeluje pri številnih protipoplavnih projektih na slovenskih vodotokih. Z njim smo se pogovarjali tudi o obrisih novih protipoplavnih ureditev in morebitnih preselitvah objektov, ki mnoge prebivalce še danes puščajo v negotovosti.
Ujeli smo vas na poti iz Zgornje Savinjske doline. Kaj trenutno počnete na terenu?
Danes sem bil v Lučah na območju naselja Struge, kjer trenutno za posamezne objekte, ki so na seznamu za morebitno odstranitev, pripravljamo oceno ogroženosti. Pri tem preverjamo, ali so ti objekti na območju, kjer je velika nevarnost poplav ali erozije, in ali so ti objekti, na primer posamezna hiša, odporni proti tem procesom. V Zgornji Savinjski dolini so erozijski procesi primerljivi ali celo bolj problematični kot poplave. To pomeni, da voda začne spodkopavati brežine, premeščati zemljo. Ti procesi v Zgornji Savinjski dolini ogrožajo večino objektov. Velik problem so tudi plazovi, na primer plaz, ki ogroža objekte v Strugah. Problem so tudi poseljena stara razlivna območja Savinje v Spodnji Savinjski dolini od Letuša do Celja. Nekatere objekte na teh območjih bo treba odstraniti, da s tem zmanjšamo škodo ob poplavah na urbanih območjih, kjer sta škodni potencial in ogroženost ljudi bistveno večja. Zdaj se je res izkazalo to, na kar stroka opozarja že 20, 30 let: da bo vodi treba dati več prostora. Trendi so jasni. V prihodnje lahko pričakujemo še hujše, kot se nam je zgodilo lani. Poplavna območja, ki so bila na silo poseljena, bo treba vsaj delno vračati nazaj vodi.
Kaj lahko na podlagi dosedanjih obiskov terena poveste o tem, koliko objektov bo dejansko treba odstraniti?
Pri tem smo res še na začetku. Pregledali smo prvih 20 do 30 objektov v Zgornji Savinjski dolini. Pregled se bo izvajal večinoma v dveh fazah. Prva faza je hitra ocena, v naslednji fazi pa z računskimi metodami preverjamo, kakšne sile delujejo na objekt, da pridemo do podrobno argumentirane ocene. Lahko pa povem, da nekaterih objektov s trenutnega seznama verjetno ne bo treba odstraniti, prihajajo pa tudi nove pobude. Ocenjujem, da bo treba odstraniti približno toliko objektov, kot so jih na seznam uvrstile že občine.
Po zadnjih javno objavljenih podatkih gre za 348 objektov. Toliko približno jih bo torej treba odstraniti?
Tako je, številka bo ostala približno enaka, ne bodo pa to nujno isti objekti. Kakšen objekt, ki je danes na seznamu, bo možno na podlagi ocene ogroženosti umakniti s seznama, lahko pa bomo dodali kakšnega novega. Slednje velja predvsem za objekte, ki niso naseljeni in zato morda še niso bili prepoznani kot ogroženi, na primer vikendi, pomožni objekti in podobno. Imamo pa tudi posebne primere. Recimo v občini Rečica ob Savinji, kjer še ugotavljamo, ali se bo dalo trajno zavarovati okoli 50 objektov na območju Varpolja.
Slišati je, da smo pri sanaciji še vedno v fazi intervencije. Kaj to pomeni?
To pomeni, da se še vedno poskuša vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred poplavo. Trajna sanacija pa bo pomenila izboljšanje stanja. Problem je v tem, da je predvsem v Zgornji Savinjski dolini, verjetno tudi na reki Meži na Koroškem in Kamniški Bistrici, prihajalo do zelo velikih premikov mas, torej proda, drobirja, skal in plavja. Zdaj skušamo zagotoviti čim boljšo pretočnost strug na mestih, ki so kritična z vidika poplavne varnosti. Hkrati se začenjajo tudi zasnove sanacijskih ukrepov, torej večjih ukrepov, ki so pomembni za prihodnjih 30 do 50 let. Trenutno se pripravljajo prve faze te zasnove, potem se bo to strokovno revidiralo, pregledalo, in potrjene rešitve predstavilo ljudem. V naslednji fazi se bo to nadgradilo z višjimi fazami projektiranja in na koncu z izvedbo.
Če ostaneva za trenutek še pri tej prvi fazi sanacije: kako ste zadovoljni s tem, kar je bilo narejeno v zadnjih šestih mesecih? Ali je vlada v tem času naredila dovolj?
Morda to ni vidno navzven, ampak osebno mislim, da sta tukaj dve ravni, ki sta zelo pomembni, na obeh so se pristojni lani in letos res izkazali. Na eni strani je to vlada. Morda se to ne zdi tako pomembno, ampak v resnici je ključno, da se je pripravila zakonodaja, ki dejansko omogoča trajne sanacije, ki omogoča na primer preselitve in ki bo dejansko omogočila, da bomo okrepili odpornost na takšne dogodke. S formalnopravnega vidika in z zagotovitvijo sredstev za financiranje sanacije je bilo narejenega veliko dela. Drugo, kar se mi zdi zelo pomembno izpostaviti, pa so gasilci in civilna zaščita, ki so odigrali ključno vlogo zlasti v prvih dneh po poplavah; v nadaljevanju so ključno vlogo prevzeli koncesionarji in njihovi podizvajalci. Kljub temu, da se je veliko govorilo o pomanjkanju bagrov in drugih strojev, so ti ljudje opravili ogromno dela. To sta bili in sta še vedno dve pomembni ravni, na drugi strani pa imamo državno birokracijo, ki … plava po svoje. (smeh)
Kaj mislite s tem?
Da nekateri niso najbolj proaktivni. Da ne iščejo rešitev, da bi zadeve potekale hitreje in ljudem bolj prijazno. S tem mislim predvsem na nižjo, tretjo raven uradnikov. Včasih se zdi, da se pri njih za vsako rešitev najde problem. (smeh) Področje upravljanja z vodami pri tem ni izvzeto, podobno se dogaja tudi pri drugih infrastrukturnih projektih. To je sicer povezano tudi z drugo težavo, ki me osebno boli – s pomanjkanjem kritične mase strokovnjakov za spoprijemanje s tako obsežno katastrofo. Že nekaj časa se izkazuje izredno pomanjkanje usposobljenih in izkušenih vodarjev. To se seveda zrcali tudi znotraj državnih inštitucij, kjer nimajo svojih strokovnjakov, ki bi imeli izkušnje in bi zadeve res obvladali. Tudi zato se zadeve premikajo počasneje, kot bi se lahko.
Omenili ste, da so osnove za sanacijske načrte že v nastajanju. Kaj recimo že veste o sanaciji Savinjske doline?
Za Savinjsko dolino imamo zaenkrat seznam 98 ukrepov, ki jih bo treba izvesti. To vključuje recimo zamenjavo kritičnih mostov – tak primer je recimo Solčava ali pa Nazarje –, potem ureditve v urbanih območjih, kot so Nazarje, Mozirje, Gornji Grad, Šmartno. Na teh območjih se ukvarjamo s tem, kako zagotoviti zadostno poplavno varnost prebivalcev vsaj za obdobje nekaj desetletij ob pričakovanih ponovitvah takšnih ujm. Hkrati je treba zagotoviti oziroma izboljšati poplavno varnost obstoječim industrijskim objektom, ki na tem območju velikemu delu prebivalstva zagotavljajo socialno varnost. Poleg tega se ukvarjamo tudi s sanacijo plazov; to je aktualno zlasti v Zgornji Savinjski dolini in na Koroškem. Z zmanjševanjem možnosti plazenja skušamo hkrati kontrolirati dotok plavin v reke na tem območju. Na pritokih Savinje v Zgornji Savinjski dolini bo treba izvesti večje število prodnih zadrževalnikov in določiti območja, kjer se bodo sunkoviti dotoki plavin oziroma proda umirjali. Na nekaterih pritokih Savinje in na Dreti so na dolinskih območjih predvideni že prvi zadrževalniki za visoke vode. Za izboljšanje poplavne varnosti naselij v Spodnji Savinjski dolini pa ja ključno zadrževanje poplavnih voda s sistemom suhih zadrževalnikov in varovanjem dodatnih razlivnih površin ob Savinji, Bolski, Ložnici ter na Voglajni in Hudinji. Trenutni izračuni kažejo, da bo treba kontrolirano zadrževati vsaj 7 milijonov kubičnih metrov poplavne vode.
Nekateri protipoplavni ukrepi, na primer nasipi na območju Savinje, so se v lanski ujmi izkazali za neučinkovite. Zakaj? In kako boste načrtovali nove ukrepe, da bodo učinkovitejši?
Osnovna težava je v tem, da je bil lanski dogodek bistveno hujši, kot so dogovorjena in predpisana projektna izhodišča, na podlagi katerih se v tehniki načrtuje ukrepe in dovoljuje posege na območja, kjer obstaja možnost poplav. Načrtujemo na podlagi stoletnih povratnih dob (verjetnost nastopa takšnega pretoka je enkrat na sto let, op. p), ta dogodek pa je imel v Zgornji Savinjski dolini in v delu Spodnje Savinjske doline petstoletno povratno dobo in še več. Soočeni smo bili torej s pretoki, ki so bili za polovico večji od tistih, na podlagi katerih so bili dimenzionirani v preteklosti izvedeni ukrepi. Ker je bil pretok Savinje toliko višji, je reka prelila nasipa. Prav zato je nastala tako velika škoda na urbanih območjih. To je glavni razlog, da se je škoda štela v milijardah. Že nekaj desetletij vemo, da se bo sčasoma verjetnost takšnih ali še hujših pojavov povečala. Zato bo treba protipoplavne ukrepe prilagoditi in predvsem nadgraditi. In ukrep »dajmo vodi več prostora« je eden ključnih. Če smo prej ukrepe dimenzionirali na stoletne poplave, bomo danes ukrepe dimenzionirali na ponovitev lanskega dogodka ali pa na petstoletne povratne dobe.
