Hrvaška je nedavno sprejela odločitev za ustanovitev helikopterske reševalne službe iz štirih baz po EU-predpisih s civilnimi namenskimi reševalnimi helikopterji. Tako je Slovenija ostala edina država v EU, ki te službe nima urejene v skladu s tem. Zakaj?

To je vprašanje za odločevalce. Če sem sarkastičen – očitno pač ne želimo spreminjati samooklicanega najboljšega sistema, ki ga imamo v primerjavi z EU ali svetom. Predpisi so sicer jasni. Vsi okoli nas jih razumejo, upoštevajo, izpolnjujejo, samo mi ne. Ko bomo začeli delati po predpisih in se bomo ozrli na zahod, kjer bomo videli, kako to počnejo Nemci, Švicarji, Avstrijci, Italijani, tako prakso pa uvedli tudi pri nas, se bodo zadeve uredile. Bojim pa se, da bo do takrat preteklo veliko vode, poplavne in tiste, ki se je mirno vrnila v svojo strugo.

Ko ste že ravno omenili poplave … Kakšno je bilo v času uničujočih ujm stanje s helikopterji, s katerimi so reševali tako ljudi kot živali, na območja, odrezana od sveta, pa dostavljali pa tudi hrano in druge nujne stvari? Jih je bilo dovolj na voljo?

Razsežnosti so bile tako velike, da ni države, ki bi ji uspelo takoj zagotoviti dovolj helikopterjev za reševanje. Bolj skrbi podatek, da smo prvi dan spravili v zrak šest helikopterjev, tri vojaške in tri policijske, od osemnajstih državnih, ki so na razpolago v vojski in policiji.

Kaj bi bilo drugače, če bi jih imeli na voljo več?

Marsikaj. Že primarno reševanje bi steklo hitreje, ljudje ne bi na strehah ali drevesih, ki jih je spodjedala voda, čakali na evakuacijo po osem ur. V takih trenutkih šteje vsak resurs, razbremeni delo obremenjenih ekip ter skrajša agonijo ljudi. Veliko bolje bi bilo, če imeli na voljo floto namenskih helikopterjev, ker bi lahko v takem kaosu angažirali dodatne resurse najprej v sistemu zaščite in reševanja (ZiR), nato še v sistemu zagotavljanja primarne zdravstvene oskrbe na prizadetih območjih, in to brez škode za zagotavljanje prevozov in pomoči v sistemu ZiR. Vendar pri nas z večnamenskimi helikopterji, vpetimi v vse službe naenkrat, zdravstvo ni samozadostno, nima svojih zračnih sil, zato lahko o tej dodatni pomoči helikopterjev le sanjamo.

Kaj je največja težava?

Da se helikopter uporablja za pet različnih služb sočasno. To je tako, kot bi imelo pet novinarjev na voljo en diktafon. Kdor prvi pride …

… prvi melje.

V teoriji večnamenskost zveni povsem v redu. A ko je lani gorelo na Krasu, je Maribor ostal brez helikopterja, ker so ga poslali na pomoč gasit. Ko sem to javno povedal, so me obtožili laganja. A imam priči – zdravnika in reševalca, ki so ju tisti dan poslali domov.

Kaj konkretno sploh pomeni večnamenskost?

S tem mislim, da se iste helikopterje uporablja za primarno reševanje, sekundarni prevoz, prevoz inkubatorja, reševanje iz gor, gašenje. Vse to pač ne gre. Sploh pa ne, da en dan v njem prevažamo tovor, naslednji dan krompir, tretji dan službene pse, potem bolnika ... Namenski helikopterji so namenjeni le zdravstvu, služili bi za helikoptersko nujno pomoč, prevoz inkubatorjev in medbolnišnične prevoze.

Konec avgusta se je rešilni avtomobil z inkubatorjem za nedonošenčka znašel v zastoju na avtocesti med Brezovico in Vrhniko. Kaj pravite na to?

Gre za vsakodnevni dogodek, ki ni vezan na turistično sezono, ampak se dogaja vse leto. Tranzitni in tovorni promet je žal prevelik zalogaj za obstoječo infrastrukturo, na kar Darsovi strokovnjaki opozarjajo že leta. Rešitev za nas, izvajalce teh prevozov, je enostavna – leteči rešilec oziroma namenski reševalni helikopter.

Konec julija je v Destrniku v prometni nesreči umrl 19-letnik, malo za njim še leto dni mlajši sopotnik. Na facebook strani Slovenski namenski reševalni helikopter, na kateri imate že več kot deset tisoč članov, so prepričani, da bi imela najstnika več možnosti za preživetje, če bi ju s kraja nesreče v bolnišnico peljali v helikopterju. Kako to komentirate?

Take dogodke nerad komentiram. Vsekakor pa ima vsak, ki dobi pomoč prej, večje možnosti za preživetje. Na žalost to ne velja pri prehudih poškodbah. Včasih kdo ne bi preživel, tudi če bi se poškodoval na pragu urgentnega centra.

Gorski reševalci so letos v gorah posredovali že več kot 500-krat, od tega so helikopter vpoklicali več kot 200-krat. V enem koncu tedna so poleteli tudi po šestkrat, vrednosti teh intervencij naj bi presegale 15.000 evrov, kar ne zajema stroškov gorskih reševalcev. Kaj to pomeni za slovenske davkoplačevalce?

Da smo talci neurejenega sistema in dvojno plačujemo nekaj, čemur bi se lahko izognili z ureditvijo tega segmenta. Trenutno to rešujemo z neprimernimi, prevelikimi in posledično predragimi helikopterji. Večji ko je, dražji je. Financiranje je razdeljeno, s tem pa netransparentno. Delno gre iz vojaškega proračuna, delno iz posebne proračunske postavke, povrh pa medicinske posadke plačujejo iz sredstev ZZZS. Tako je torej nemogoče izračunati celoten strošek HNMP, ki pa ga pokrijemo davkoplačevalci. Če je vse po predpisih, obstaja pravna podlaga za izplačila in tudi možnosti izstavljanja računov. Zato tudi ne izstavljamo računov za reševanje v hribih.

Koliko helikopterjev je trenutno
na voljo?

Eden na Brniku, eden v Mariboru, v času poletnih počitnic pa dodajo še enega na Brnik. Kar je zame neumnost, saj sta potem na eni lokaciji dva.

Kakšna je vaša rešitev problema?

Potrebovali bi tri baze, eno recimo na Godoviču, kjer bi pokrivali cel zahod, drugo za vzhod v bližini Ptuja, tretjo med Ivančno Gorico in Trebnjim. S tem pokrijemo vso državo, kamor koli pridemo tudi v petnajstih minutah. Gre za odrejen dostopni čas po pravilniku o NMP. Z Brnika do Kočevja v takem času ne moreš priti, za moje pojme so trenutno nepokriti predeli jug države, Primorska, Posočje, kočevska regija. V travmi je namreč ključnega pomena tako imenovana zlata ura. Če hudo poškodovani v 60 minutah od nastanka poškodbe pride na kirurgovo mizo, ima bistveno več možnosti za preživetje kot nekdo, pri katerem reševanje traja dlje. Tega ne dosegamo vedno, zlasti problematična so ruralna območja. Vsi torej nimajo istih možnosti, v državno blagajno pa plačujejo enako kot drugi.

Ko sva že ravno pri denarju –
večkrat radi omenite, koliko je
vredno oziroma koliko stane
človeško življenje.

Res je. 1,98 milijona evrov, gre za podatek iz leta 2014, in sicer za statistični izračun, kakšno izgubo ima država ob nepotrebni smrti. Vsaka minuta zamude se meri v tisočakih. Če pride rešilec pozneje v bolnišnico, pacienta čaka zahtevnejši poseg, posledično daljše okrevanje in rehabilitacija. Hujša ko je poškodba in večja ko je zamuda, višji je strošek. Ena od prej omenjenih baz stane okoli dva milijona in pol. Če torej prvi dan rešimo življenje ali dva, smo spravili noter celoletne stroške. Državi bi naredili prihranek, vse preostale dni v letu pa bi delali profit.

Da sploh ne začnem o tragedijah ob smrtih. Vsak dan jih gledam. Zato se mi zdijo izredno neokusni očitki, kako se borim za svoje interese in koristi. Od tega boja imam samo težave, bil sem tudi tarča groženj. A dokler vem, da imam prav, se bom oglašal. Vsak teden, ko nimamo pravilno urejenega HNMP, izgubimo eno življenje.

Kako pa je z nočnim helikopterskim reševanjem?

Trenutno ne obstaja, gremo z rešilcem po cesti. Teh pa je ponoči že tako manj v obtoku. Če koga v Ilirski Bistrici sredi noči izda srce, ga ekipa po cesti pelje v Ljubljano, nato pa se mora še vrniti. Ves ta čas so tam brez rešilca. Če bi imeli helikopter – v primeru treh postavljenih baz, bi tista za centralni del dežurala 24 ur na dan – bi ta šel po pacienta in ga odpeljal v bolnišnico. Tam bi bil občutno prej, prevoz pa bi bil hiter in diskreten, brez nepotrebnega premetavanja, pospeškov in zaviranja, kot se dogaja pri vožnji po cesti.

Zakaj potem po vašem te tri baze
še ne stojijo?

Ni politične volje. Naj poudarim, da nisem član nobene politične stranke in da so me politiki že trikrat prevarali. Marjan Šarec je obljubo dal v svoj program, ko je bil Matej Tonin v opoziciji, je zahteval namenske reševalne helikopterje, na položaju ministra pa je obrnil zgodbo. Tretji so bili v Svobodi, ko so obljubili, da bodo uredili HNMP, zdaj pa so to zavezo iz koalicijske pogodbe prestavili na leto 2026. V predvolilnih kampanjah veliko obljubljajo, ko prevzamejo oblast, pa na obljube pozabijo. Veličina človeka se meri v tem, koliko obljub izpolni. Sam imam čisto vest. Vsem lahko pogledam v oči. Lahko oni meni? Izogibajo se mi.

Imate zanje kako sporočilo?

Predsednika vlade in aktualnega zdravstvenega ministra Roberta Goloba javno pozivam k ureditvi tega področja. Kot minister za zdravje je on odgovoren za izvedbo HNMP kot zdravstvene dejavnosti, k rešitvi tega 20 let trajajočega problema pa ga zavezujeta tako koalicijska pogodba kot obljuba, ki jo je izrekel v predvolilnem obdobju ter jo potrdil s pogledom v oči in čvrstim stiskom roke. Držim ga za besedo, pri izvedbi sem mu pripravljen pomagati. Ve, kje me najde.