Belorusija, slovenska protikandidatka za mesto nestalne članice varnostnega sveta iz vzhodnoevropske skupine, se v teh dneh ukvarja z vprašanjem, kje na njenem ozemlju bo nameščeno rusko jedrsko orožje, ki je domnevno potrebno, da se zagotovi varnost države pred zahodnim napadom. Vsaj navzven se zdi, da Belorusija v teh dneh svoji kandidaturi za varnostni svet ne posveča veliko pozornosti.
Pred dobrim mesecem, tik pred prvo obletnico začetka ruske agresije na Ukrajino, je beloruski stalni predstavnik pri Združenih narodih Valentin Ribakov članicam varnostnega sveta OZN razlagal znano belorusko stališče, da Zahod vodi vojno proti Belorusiji in da jo z uvedenimi sankcijami poskuša spraviti na kolena. Kot primer tega, da se je ta »vojna« prenesla v Združene narode, je navedel slovensko kandidaturo za nestalno članico varnostnega sveta.
Pridušal se je, da je bila Belorusija po napovedi kandidature leta 2006 edina kandidatka v vzhodnoevropski skupini kar 15 let, vse dokler Slovenija konec leta 2021 ni napovedala svoje kandidature. Čeprav Belorusija po njegovih besedah ne goji zamer do Slovenije, je po Ribakovih izjavah jasno, da gre za protibelorusko akcijo.
Dr. Aleš Maver, poznavalec Belorusije, je prepričan, da beloruska kandidatura nima veliko možnosti za uspeh.
Belorusija se predstavlja kot država, ki nima ozemeljskih zahtev do drugih držav, kot država, ki je zavezana oblikovanju harmoničnega multipolarnega sveta, varnosti, stabilnosti, kot država, ki se je odpovedala jedrskemu orožju in ki sodeluje pri mirovnih operacijah. Je takšna samopodoba države, ki za svojo kandidaturo išče podporo mednarodne skupnosti, točna?
Kandidatura Belorusije lahko z našega ali zahodnoevropskega vidika res deluje groteskno. Gre namreč za državo, ki ima de facto omejeno suverenost. V tak položaj jo je spravil njen dolgoletni diktator Aleksander Lukašenko, najprej s podpisom sporazuma o uniji z Rusijo že leta 1996, izrazito pa po ponarejenih predsedniških volitvah leta 2020. Takrat je Lukašenkov režim v zameno za lastno ohranitev na oblasti privolil v to – ker je doma izgubil veliko večino legitimnosti – da se močno okrepi status Belorusije kot zgolj ruske vazalne države, ki bo v ne preveč oddaljeni prihodnosti preprosto postala del Rusije. Paradoksno je obstoj Belorusije kot samostojne države celo bolj odvisen od razpleta ruske agresije na Ukrajino kot obstoj napadene Ukrajine.
Hkrati Belorusija nima več niti lastne zunanje politike – ta je povsem podrejena ruski, v veliki meri že od volitev leta 2020, dokončno pa po nenadni smrti zunanjega ministra Vladimirja Makeja lansko leto. Med bolj absurdnimi trditvami Belorusije v utemeljitvi kandidature je tudi sklicevanje na odpoved jedrskemu orožju, saj je režim z ustavnimi spremembami, ki jih je februarja 2022 potrdil še eden v vrsti tipičnih sovjetoidnih referendumov v Lukašenkovem obdobju, iz ustave brisal določilo o tem, da je Belorusija država, v kateri ne sme biti nameščeno jedrsko orožje. Putin pa je tako rekoč ravnokar napovedal namestitev jedrskih konic v Belorusiji. Značilno je, da je bil Lukašenkov režim glede tega precej molčeč, kar še dodatno podpira tezo, da se je znašel v povsem podrejenem in neavtonomnem položaju.
Kako sta po vaši oceni vojna v Ukrajini in dejstvo, da se napadi na Ukrajino izvajajo tudi z beloruskega ozemlja, vplivala na kandidaturo Belorusije?
Mislim, da neslavna vloga beloruskega režima, s katero je ruski vojski omogočil hiter prodor proti Kijevu, nima večjega vpliva na možnosti
beloruske kandidature. Dokončno jo je seveda odbil blok demokratičnih držav iz Evrope in Severne Amerike. Te bi tudi sicer verjetno glasovale za Slovenijo. Morda so bili glasovi za Belorusijo premaknjeni tudi drugod, vendar ne toliko, da bi bila kandidatura že v izhodišču obsojena na neuspeh.
Po podatkih slovenskih diplomatov ni videti veliko beloruskih aktivnosti glede iskanja podpore za kandidaturo varnostnega sveta. Kako si to razlagate?
Neaktivnost Belorusije ni presenetljiva, saj, kot rečeno, država nima več samostojne zunanje politike. Vlogo promotorke njene kandidature bo prevzela Rusija, saj je tudi edini namen beloruskega članstva okrepitev ruskega položaja v varnostnem svetu. Pri tem je imidž Belorusije kot »neuvrščene« države vsaj pri nekaterih za izvolitev pomembnih članicah OZN v izhodišču boljši kot ruski. Če je Lukašenkov režim, ko je kandidaturo sprožil, morda še računal na kak samostojen profil, saj je bilo prav obdobje pred letom 2020 obdobje najintenzivnejšega približevanja Zahodu in uspešnega unovčevanja nevtralne drže ob ruski okupaciji Krima, zdaj tega seveda ni več. Doma je Lukašenko doživel upor in izgubil večino legitimnosti, zato je povsem odvisen od želja ruskega režima. Tudi beloruska kandidatura je zdaj v bistvu ruski projekt.
Kako ocenjujete temeljna načela Belorusije, ki jim namerava slediti, če bo izvoljena za nestalno članico varnostnega sveta? Zatrjuje, da se namerava zavzemati za mirno reševanje sporov, sodelovati pri definiranju mirovnih operacij, se zavzemati za politiko neširjenja jedrskega orožja, za boj proti terorizmu, za reformo varnostnega sveta ...
Temeljna načela v veliki meri odražajo retoriko ruske zunanje politike, s katero poskuša ta med drugim upravičiti agresijo na Ukrajino in druge ekspanzionistične korake na postsovjetskem prostoru. Ključna beseda je tu verjetno »multipolarnost«, h kateri naj bi težila tudi Belorusija. Da bi se lahko resno spustila v reformo varnostnega sveta, seveda ni govora, saj je ravno sedanja ureditev Rusiji – in navsezadnje tudi ZDA in Kitajski – pisana na kožo in ji omogoča zunanjepolitične eskapade brez posledic na ravni OZN.
Obljuba zagotavljanja »multipolarnosti« lahko pade na plodna tla. Kot smo se lahko prepričali v zadnjih letih, je OZN namreč izrazito heterogena druščina, v kateri je v osnovi – z izjemami, ki jih je prinesel razpad »socialistične skupnosti« v Evropi – še vedno ohranjena delitev iz časa hladne vojne. Tu igrajo pomembno vlogo članice nekdanjega in še sedanjega bloka neuvrščenih, ki so se že v 20. stoletju praviloma postavljale na stran Sovjetske zveze. V njej so videle ali bolje hotele videti borko proti kolonializmu in za »svetovni mir«, kar je sovjetski režim bolj ali manj učinkovito razglašal za svoj program. Seveda je paradoksno, da zdaj države, žrtve evropskega kolonializma, stavijo na Belorusijo, ki se po eni strani sama bliža statusu ruske kolonije, po drugi strani pa bo v primeru izvolitve zastopala interese države, ki izvaja kolonialni projekt v Ukrajini in Belorusiji, že prej pa ga je Gruziji in Moldaviji.
Ni pa nujno, da bodo takšni pomisleki odpravili globoko zamero do globalnega Zahoda pri mnogih članicah OZN. Beloruska kandidatura lahko gotovo računa na podporo tiste peščice držav, ki v generalni skupščini OZN z glasovanjem podpirajo rusko agresijo na Ukrajino – to so Sirija, Nikaragva, Eritreja, Severna Koreja ... Verjetno pa Belorusi računajo tudi na večino tistih, ki se glasovanja vzdržijo – med njimi so Kitajska, Indija, Južna Afrika ... To je sicer še daleč od potrebne večine, a je treba opozoriti, da je generalna skupščina že po začetku množične represije v Belorusiji po avgustu leta 2020 glasovala o poročilu o stanju človekovih pravic v državi in da je »neuvrščena« večina preglasovala blok zahodnih držav ter Belorusiji izrekla »pohvalo« za njene dosežke na tem področju.
