Po začetnih vlogah mladostnic, temperamentnih naivk, zapeljivk in ljubimk je oblikovala številne karakterne in nosilne vloge čustveno bolj zapletenih zrelih žensk. Brez nje bi marsikateremu jugoslovanskemu in slovenskemu filmu nekaj manjkalo. Nepozabni Presečnikova Meta v Cvetju v jeseni in Žašlerca v Vdovstvu Karoline Žašler sta ji že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prinesli veliko slavo, k sodelovanju so jo vabili največji slovenski in jugoslovanski režiserji. Dobrih deset let je upokojena, a le formalno, saj ji ponudb za delo ne manjka, zato je ves čas na poti in se ji vselej mudi, tudi v teh predprazničnih dneh.
Življenjske poti in kariera so vas vodile na vse konce in kraje, vendar ste ves čas ostali zvesti svoji Bohinjski Beli. Kaj vam pomeni ta gorenjski kraj?
»Tam sem doma, čeprav se je v minulih letih kraj precej spremenil, za moj okus zelo na slabše. Danes ni več prijetno živeti v tako imenovanih turističnih krajih. Turizem nam je zelo poslabšal življenje. To je katastrofa za domačine, ki nimamo več pravega življenja. Včasih so bile vasi zelo lepe, zelene in cvetoče. Tega, kar je bilo, ni več, zdaj je vse podrejeno sobodajalstvu. Nihče ni pričakoval takšnih sprememb. Tudi ljudje so se spremenili, prihajajo novi, prvotnih prebivalcev nas je ostalo še zelo malo. Živimo obkroženi s pločevino, avtomobili, že tako ozke ceste skozi vasi pa so nam še zožili s kolesarskimi stezami, tako da se dve vozili srečata še težje kot prej.«
V Hollywoodu bi vas verjetno danes v Ljubljano pripeljal šofer in vas kje blizu počakal, vi se vozite sami. Menda poleg igralskih nagrad zbirate tudi kazni … Kakšna voznica ste?
»Vse življenje se vozim sama. Priznam, da se mi je nabralo kar precej kazni, ki jih v glavnem dobim za prehitro vožnjo. To pa zato, ker se mi vedno mudi. Običajno se držim predpisov in omejitev hitrosti, če vozim po suhi in prazni avtocesti, pa malo bolj pohodim plin in potem sledi kazen. Po mojih dolgoletnih vozniških izkušnjah bi bilo včasih dobro, da bi kaznovali tiste, ki vozijo prepočasi. To so nevarni vozniki, ker po nepotrebnem upočasnjujejo promet in načenjajo živce drugih voznikov.«
Se počutite takšna zvezda oziroma legenda, kakršna v resnici ste?
»Ne, niti slučajno. Tega, da te ljudje prepoznavajo na cesti, pa se človek navadi, saj to sodi zraven k našemu poklicu. Kakšen igralec oziroma javna oseba bi pa bila, če te po toliko letih nobeden ne bi prepoznal … To bi bilo res žalostno. Četudi se kdaj zgodi, da nisi pri najboljši volji in bi rajši imel svoj mir, si prijazen. Sama se prav nič ne pritožujem, kajti na srečo so ljudje načeloma zelo ljubeznivi do mene. Malce nerodno je le včasih, ko mi kdo pristopi, kot da se poznava, jaz pa ne vem, ali se res, saj srečujem veliko ljudi.«
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika
Pahor ji misli krade sleherni dan
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako lepe spomine na pisatelja Borisa Pahorja ima slovenska senatorka v italijanskem parlamentu Tatjana Rojc, kakšni so vtisi med obiskom ukrajinskih begunk na Debelem rtiču, kaj pomeni uvrstitev slovenskega čebelarjenja in lipicancev na Unescov seznam kulturne dediščine, kakšno je življenje lokalnega prebivalstva v okolici gradbišča drugega tira, kakšna je zgodba okrog prvega slovenskega božičnega filma Kapa ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
