V Sloveniji imamo visoko stopnjo institucionalizacije. Pri nas kar enajst ljudi na 1000 prebivalcev živi v institucijah, medtem ko v EU le dva na 1000. Za naprednejšimi državami, kot so Švedska, Anglija in Italija, smo v zelo velikem zaostanku. »Slovenija bi morala zelo pohiteti z deinstitucionalizacijo, pa ne samo zato, ker nas k temu silijo evropski in mednarodni dokumenti, pač pa predvsem zaradi tega, ker ni več primerno, temveč je naravnost sramotno, da osebe z oviranostjo še vedno živijo v ustanovah. Te ljudi je treba vrniti v skupnost. Vsakdo lahko z ustrezno podporo živi v skupnosti,« je odločna dr. Andreja Rafaelič, ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za ta proces, sicer strokovna raziskovalna sodelavka Inštituta RS za socialno varstvo. Dolgo pričakovano strategijo deinstitucinalizacije, ki jo je pred kratkim sprejelo ministrstvo za solidarno prihodnost, zato pozdravlja kot korak naprej, ki pa mu mora slediti konkreten akcijski načrt. Strategija sicer kot ključni cilj izpostavlja preselitev vseh ljudi, ki živijo v posebnih in kombiniranih socialnovarstvenih zavodih, v varstveno-delovnih centrih ter v centrih za usposabljanje, delo in varstvo, v skupnost do leta 2034. »Nihče ne bo preseljen, ne da bi imel zagotovljeno socialno in zdravstveno podporo tam, kjer bo živel, pa tudi nihče ne bo prisiljen v selitev. Govorimo o dolgotrajnem, desetletnem procesu, ki izhaja iz posameznika in upoštevanja individualnih potreb vsakega izmed njih,« je izpostavil minister Simon Maljevac.
Razvrednotenje in stigma
Posledice, ki jih pušča bivanje za zidovi institucij, kjer večinoma živijo ljudje s slabim socialno-ekonomskim položajem, so hude. »Ne samo da ljudi razvrednotijo in pasivizirajo, da pozabijo življenjske veščine, da ne načrtujejo več sami svojega življenja. Najbolj grozljivo je, kakšno stigmo življenje v zavodu pomeni zanje in kako izkrivljene predstave imamo o njih samo zato, ker so (bili) v zavodu. Če je imel naš sosed ali nekdo, ki živi v okolici in ga poznamo, duševne težave, še ne mislimo, da je zaradi tega nevaren, in se ga ne bojimo ali skrivamo pred njim svojih otrok. Če pa je nekdo živel v zavodu, avtomatsko velja prepričanje, da mora biti z njim res nekaj hudo narobe. Krivdo individualiziramo, krivda je vedno znova na strani tistega, ki je v zavodu, in ne družbe, ki mu ni zagotovila podpore. Ne vprašamo se, kje je zatajil sistem in katere javne storitve pomoči so umanjkale, da bi takšnemu otroku ali odraslemu omogočale, da bi sobival z drugimi. In dokler bomo te ustanove imeli, bodo takšna prepričanja o teh ljudeh obstajala,« opozarja Rafaeličeva.
Tudi varuh človekovih pravic RS sprejem strategije deinstitucionalizacije ocenjuje kot prvi korak v pravo smer, ki pa brez konkretnega in izvedljivega akcijskega načrta, ustreznega zakonodajnega okvira ter predvsem sredstev ne bo dovolj. Dela za resnični razvoj deinstitucionalizacije, o kateri se govori že najmanj 30 let, je ogromno, zato varuh človekovih pravic Peter Svetina pričakuje čim hitrejše ukrepanje odgovornih ter realizacijo preštevilnih projektov in oživitev oziroma podporo dobrih praks, ki so v državi vzniknile skozi pobude posameznikov, vendar do zdaj niso naletele na posluh odločevalcev.
»Potrebe ljudi z invalidnostmi za vključitev v skupnost so različne in veljavna zakonodaja jih ne upošteva zadovoljivo. Prav zaradi tega je institucionalna oskrba za mnoge še vedno edina izbira,« opozarja tudi zagovornik načela enakosti Miha Lobnik.
Pozivi k diskriminaciji
in izpadi nestrpnosti
Razširjenost predsodkov, nestrpnosti, celo sovražnega govora se je pokazala tudi pri pilotnih projektih deinstitucionalizacije dveh zavodov za ljudi s težavami v duševnem zdravju in z intelektualnimi ovirami, Doma na Krasu Dutovlje in Centra za usposabljanje, varstvo in delo Črna na Koroškem. Izkušnje njune preobrazbe so pomembne za izvedbo reforme in preobrazbe še drugih zavodov. Med drugim so pokazale na pomen dialoga z lokalno skupnostjo.
Odpor civilne iniciative prebivalcev, ki je nasprotovala preselitvi oseb s težavami v duševnem zdravju v svojo soseščino, je bil izrazit zlasti v Divači, kjer so lani zaživele tri stanovanjske skupine Doma na Krasu, še ena pa bo prihodnji mesec.
Zagovornik načela enakosti je v izjavi ene od članic civilne iniciative, ki jo je objavila na facebooku, prepoznal vse elemente pozivanja k diskriminaciji. Posameznica je v izjavi osebe z motnjami v duševnem razvoju primerjala s storilcem hudega kaznivega dejanja in svarila ljudi pred posledicami priselitve varovancev v njihov kraj. Med postopkom je na podlagi zagovornikovih poizvedb sporne zapise umaknila, zato je postopek ustavil.
Goran Blaško, v. d. direktorja Doma na Krasu, pravi, da se je nasprotovanje v Divači do danes umirilo. Stanovalci so s svojim novim domom zelo zadovoljni, tudi glavnina krajanov jih pozitivno sprejema. Izkušnje Doma na Krasu, ki je prve stanovanjske skupine sicer oblikoval že pred leti, zavod pa nameravajo kot prvo tovrstno institucijo v državi zapreti do konca leta 2025, po Blaškovih besedah potrjujejo, da se kakovost življenja ljudi po preselitvi iz institucije bistveno izboljša, njihova izključenost in segregacija pa zmanjšata. »Nekateri naši stanovalci bodo težko postali povsem neodvisni, prizadevamo pa si, da bi bili pri bivanju ob podpori čim bolj samostojni, da bi si z našo pomočjo našli ustrezno delo in da bi jim omogočili čim uspešnejše vključevanje družbo,« sklene Blaško.
