Prof. dr. Gregor Dolinar, prorektor in dolgoletni član gorske reševalne službe, se v pogovoru spominja svoje študijske in poklicne poti, ki je bila v veliki meri zaznamovana z matematiko in ljubeznijo do gora. »Proti koncu srednje šole se nisem znal odločiti med študijem matematike in ekonomije. Med zaključnim izletom sem vprašal učitelja matematike, kaj meni – naj grem študirat matematiko ali ekonomijo? In mi je rekel: 'Če boš šel študirat matematiko, boš lahko še vedno razumel ekonomijo. Obratno bo težko.' In sem se odločil za matematiko.« A ljubezen do ekonomije ga ni popolnoma minila – pozneje je končal še dve leti študija ekonomije, diplomo pa spisal pod mentorstvom Dušana Mramorja.
Reševalec ne postaneš čez noč
Že v srednji šoli se je začel ukvarjati z alpinizmom, danes pa se mu v visokogorju pridruži tudi družina. Plezanje mu je odprlo pogled v svet odgovornosti in solidarnosti. »Ko si v steni in se zavedaš, da ti je nekdo pripravljen pomagati, če boš v težavah, ti to zelo veliko pomeni. Zato se mi je zdelo prav, da tudi sam poskušam nekaj prispevati.« Leta 2000 se je pridružil gorski reševalni službi. Vendar kot tudi sam pravi, pot do tega, da postaneš gorski reševalec, ni preprosta. »To ni nekaj, kar se zgodi čez noč. Izobraževanje traja tri leta, včasih še dlje. Pripravljen moraš biti na vse.«
Dolinar je od leta 2022 tudi predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), kot član društva Gorske reševalne službe (GRS) Kranj pa z novo funkcijo ni opustil svojega osnovnega prostovoljnega poslanstva. Na mesto prvega gorskega reševalca v državi ga je pripeljalo sodelovanje pri pripravi desetletne strategije GRZS. »V tistem trenutku se mi je zdelo smiselno, da jo tudi pomagam uresničiti. Mislim, da smo s to strategijo že veliko dosegli, uspešni pa smo bili tudi pri opozarjanju države na podfinanciranost reševanja v gorah.«
Zadnja leta se je financiranje bistveno izboljšalo. »Dogovorjeni smo, da se državni normativ s števila 430 dvigne na 600 gorskih reševalcev, kar pomeni več sredstev za opremo in izobraževanje.« Pomembna pridobitev bo tudi, da bodo delodajalci dobili nadomestilo, če bo njihov zaposleni ponoči na reševalni akciji in naslednji dan ne bo mogel v službo.
Še vedno pa ostaja skrb vzbujajoča rast števila nesreč v gorah. Predvsem v poletnih mesecih ne mine dan, da ne bi brali o reševanju poškodovanih ali onemoglih pohodnikov iz visokogorja. Zadnja leta se gorski reševalci srečujejo z vse pogostejšimi primeri nenadnih obolenj – srčnih zastojev in bolečin v prsih, možganskih kapi, hudih alergijskih reakcij ter nenadnih poslabšanj kroničnih bolezni. Vedno več rešujejo tudi psov, nevajenih dolgih in zanje neprimernih tur. »Včasih smo reševali predvsem planince in alpiniste, danes pa čedalje več turistov. Nekateri ne razumejo, da dolžina poti ne pomeni nič, če je ta speljana čez steno.« Pojavljajo se tudi primeri, ko je v gorah potrebna pomoč zaradi neprimerne obutve, opreme ali napačne predstave o razmerah. »Velikokrat potem te turiste 'spravljamo dol v dolino'.«
Dodaten izziv gorskim reševalcem predstavljajo gozdarske nesreče in druge nesreče na težko dostopnem terenu. »Mi ne rešujemo samo v gorah – rešujemo na vseh težko dostopnih območjih. To vključuje delovne nesreče v gozdu, kjer so poškodbe pogosto zelo hude.«
Reševanje v gorah se spreminja
Dolinar se zaveda, da se reševanje v gorah spreminja. »Imamo nove trende – električna kolesa, gorsko kolesarjenje, jadralne padalce, pohodnike s psi. V zakonodaji jasno piše, da rešujemo tudi živali in lastnino, zato pomagamo vsem, ki se znajdejo v težavah.« Vendar opozarja: »Naši hribi so zahtevni, čeprav niso visoki. In to smo začeli, skupaj s Slovensko turistično organizacijo in Planinsko zvezo Slovenije, jasno komunicirati tudi v tujini.« Lansko leto je prvič po dolgem času število nesreč nekoliko upadlo. »Upam, da bomo tudi letos ostali vsaj na tej ravni in da število nesreč ne bo spet raslo. Preventiva in izobraževanje sta tu ključnega pomena.«
Izzivov pri vodenju gorske reševalne zveze mu ne zmanjka. »Nekatere stvari smo že uredili, druge dobro zastavili – vzpostavili smo odlično delujočo pisarno v Kranju, ki daje administrativno podporo GRZS in vsem 18 društvom, uvedli nekatere protokole, v ospredju pa so operativni izzivi predvsem glede varnosti reševalcev. Delamo na izobraževanju, posodobili smo celotno tehniko reševanja – zahvaljujoč gorskemu reševalcu, doktorju strojništva, ki je med drugim natančno preračunal sile ter koliko in kakšne kline potrebuješ za različne manevre. Uvajamo drone, trenutno vzpostavljamo posebno ekipo za reševanje iz sotesk, kjer potrebuješ posebna nosila in zaščitno obleko ter ustrezno tehniko.« Posebno pozornost namenjajo tudi helikopterskemu reševanju. »To je izjemno zahtevno. Imamo srečo, da sodelujemo z državnima prevoznikoma – vojsko in policijo. Ne verjamem, da bi nam zasebniki lahko zagotavljali tako visoko raven varnosti, ne z vidika zmogljivosti plovil ne z vidika usposobljenosti posadk.«
Na vprašanje o profesionalizaciji gorske reševalne službe je jasen: »Ostajamo pri prostovoljstvu. To pomeni, da imamo širšo mrežo ljudi, kar je ključnega pomena pri naravnih nesrečah. Ko so bile poplave, so bili naši reševalci že na terenu, doma, pripravljeni pomagati. V tujini so bile ob podobnih razmerah posledice hujše.«
Ob vsakem reševanju, ki je posledica nespametnega in pogosto neodgovornega ravnanja posameznika, se javno mnenje pogosto nagiba k temu, da bi bilo treba tovrstno reševanje rešeni osebi tudi zaračunati. A Dolinar vztraja, da so gorski reševalci prostovoljci, ki jih financira država. »Ali se bo reševanje zaračunavalo, je odločitev politike. Res pa je, da se pojavljajo predlogi – če nekdo z neodgovornim ravnanjem resno ogrozi sebe in druge, naj vsaj plača prekršek.«
Sogovornik se dotakne tudi psiholoških obremenitev reševalcev. »Ko nekdo pade čez celo steno, tam ni več človeka. Reševalci si pogosto ne dovolijo pokazati čustev – 'a si dedec ali nisi', prepogosto pravimo. A težave se pojavljajo. Tudi zato zelo podpiram sistem zaupnikov in spodbujam pogovore po težkih akcijah.«
Gregor Dolinar zaključi z mislijo, zakaj ljudje sploh postanejo reševalci. »Ko nekdo potrebuje pomoč, mu pač greš pomagat. Če znaš, če si usposobljen in veš, da lahko – potem to narediš. In ko ti uspe nekoga rešiti, si rečeš: zdaj sem pa res naredil nekaj dobrega.«
