Generalni sekretar je za predsednikom drugi človek politične stranke. Njihova vloga je nedvomno pomembna za delovanje političnih strank, ki so temeljni gradnik parlamentarne demokracije, toda generalni sekretarji vendarle niso javni funkcionarji, za svoje odločitve ne nosijo politične odgovornosti in niso podvrženi javnemu nadzoru. Kje so torej meje njihovega vpliva in delovanja?
Ob razčiščevanju odgovornosti v aferi Sodna stavba je odstopljena ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan večkrat izpostavila po njenem mnenju sporno vlogo generalnega sekretarja SD Klemna Žiberta. Očitala mu je vpletanje v nakup sodne stavbe in da je poskušal vplivati na odločitve tako, da je hodil v prostore njenega ministrstva. Predsednica SD Tanja Fajon v Žibertovem ravnanju ni videla nič spornega, to je normalno, celo pričakovano, je dejala. »Zgrožena sem nad to izjavo predsednice stranke, saj je takšna praksa nezakonita in nesprejemljiva,« je odgovorila ministrica Švarc-Pipanova. Katera izmed njiju ima prav? Kako vlogo generalnih sekretarjev dojemajo tisti, ki so jo skozi zgodovino razvoja države sooblikovali?
Spoštovanje mej
»V mojem obdobju se načeloma v posamezne posle ali projekte nisem vpletal,« je jasen Uroš Jauševec, ki je bil pred Žibertom generalni sekretar SD. »Vlada mora uresničevati program koalicijske stranke in zato mora imeti generalni sekretar stranke vpogled v področja njenega delovanja, nikakor pa se ne sme vpletati v projekte,« je poudaril ter dodal, da mora biti fokus delovanja usmerjen v stranko. »Vloga generalnih sekretarjev je pomembna, a še pomembnejše je spoštovanje meja,« je rekel.
Gregor Golobič, ki je bil v prvi polovici 90. let poleg Dušana Kumra (SD) in Edvarda Staniča (SKD) eden od legendarnih generalnih sekretarjev strank, ki so imeli pri sprejemanju političnih odločitev pogosto osrednjo vlogo, danes izpostavlja, da delovanja generalnih sekretarjev tedaj in zdaj preprosto ni mogoče primerjati. »V desetletju po prvih volitvah leta 1990 in vzpostavitvi parlamentarne demokracije je bilo upravljanje države na večini področij ena velika šola in improvizacija. Brez tradicije in utečenih mehanizmov je bilo treba šele oblikovati prakse. Del tega je bilo tudi definiranje vloge političnih strank,« pripoveduje. Vloga omenjenih generalnih sekretarjev je tedaj presegala okvire strankarskega in segala tudi na področje državnega; generalni sekretarji so bili skrbniki koalicijskih sporazumov. Kljub temu pa se je vzpostavila meja med tem, kaj je pristojnost strank in kaj pristojnost vlade, je jasen Golobič. Poudarja, da sam denimo nikoli ni imel stikov s kabinetom predsednika vlade, komuniciral je izključno s predsednikom vlade in stranke LDS Janezom Drnovškom, s preostalima generalnima sekretarjema pa nikoli niso sestankovali v vladnih prostorih. »Govorili smo tudi o kadrovanju, v osnovi pa smo razreševali odprte medstrankarske oziroma koalicijske spore,« je poudaril. Vloga generalnih sekretarjev je bila tedaj, vse do leta 2008, opredeljena celo v koalicijskih sporazumih.
Nazaj v preteklost
A kot družba smo v tem času vendarle napredovali in se izvili iz plenic, pravi. »Kar zadeva vlogo generalnih sekretarjev strank, je bila točka preloma narejena v mandatu 2008–2011, ko sem kot predsednik stranke Zares skupaj z Borutom Pahorjem kot predsednikom vlade in SD ukinil koordinacijo generalnih sekretarjev strank,« pripoveduje Golobič in spomni na ustanovitev kadrovsko-akreditacijskega sveta, posvetovalnega telesa vlade, ki je bedelo nad kompetentnostjo kadrov, ki so jih predlagali ministri. »Škoda, da se je ta praksa takoj zatem opustila.«
V zadnjih letih Golobič opaža nekakšno regresijo v staro partijsko miselnost, ponavljanje že preseženih vzorcev. »Prihaja do enačenja med državo in stranko. Državo se vedno bolj pojmuje kot plen strank. Toda stranke niso ne državne ne javne ustanove in funkcionarji strank niso javni funkcionarji in niso podvrženi presoji konflikta interesov, premoženja, integritete… Opravičevati sedanje stanje s tem, da naj bi enako počeli že pred več kot dvajsetimi leti, je enako deplasirano kot reči, da ni nič narobe, če polnoletnik nosi plenice. Slovenija je že dolgo odrasla in čas bi bil, da se temu primerno vedejo tudi politika in stranke.«
Urejanje strankarskih zadev
Podobno razlaga tudi Bogdan Biščak, nekdanji generalni sekretar LDS in kasneje Zares: »Formalnopravno je generalni sekretar navaden državljan, ki ima tako kot vsi drugi državljani pravico poklicati ministra, toda njemu se minister praviloma na telefon tudi oglasi in posluša njegovo mnenje.« Statutarno je vloga državnih sekretarjev sicer omejena na vodenje znotrajstrankarskih zadev. Podobno kot Golobič tudi Biščak opozarja, da generalni sekretarji namreč niso voljeni državni funkcionarji, ni jim treba prijavljati in razkrivati premoženja in ne odgovarjajo javnosti. Toda priznava, da njihova neformalna vloga pogosto presega statutarno vlogo.
»Načeloma je njihov vpliv najbolj odvisen od njihovega odnosa s predsednikom stranke in moči, ki mu jo predsednik daje. Zgolj peščica generalnih sekretarjev strank je imela v zgodovini tako rekoč neomejen vpliv na konkretne projekte in kadrovanje, večinoma generalnih sekretarjev tega nima,« pravi Biščak. V stranki Zares, se spomni, so se od tega zavestno distancirali in tako kot Golobič omeni oblikovanje kadrovsko-akreditacijskega sveta: »Sčasoma smo spoznali, da se je treba samoomejevati. Tako kot smo se vsi naučili, da je državne posle treba oddajati na podlagi javnih razpisov in ne s pogajanji, smo v času Pahorjeve vlade v Zares odklonili sodelovanje na sestankih generalnih sekretarjev. Ker je vloga generalnega sekretarja pač omejena na znotrajstrankarske zadeve.«
