Na ministrstvu za finance so nedavno odstopili od namere, da še v tem mandatu pripravijo primernejšo obdavčitev nepremičnin. Strokovne javnosti glede na (pre)pozna in neustrezna izhodišča za davek na stanovanjsko premoženje to ni presenetilo, je pa kljub temu izrazila obžalovanje, da prenove obdavčitve nepremičnin, ki bi podprla tudi cilje stanovanjske politike, niti v tem mandatu ne bo.
Izhodišča ministrstva so predvidevala, da bi novi davek, ki bi obdavčil nerezidenčne nepremičnine (ne glede na njihovo velikost in vrednost, kar je poželo kritike o nepravičnosti in nesorazmernosti), nadomestil po vsebini soroden, a zastarel in neučinkovit davek od premoženja. Ta ima podlago v zakonu o davkih občanov iz davnega leta 1988, ki je bil že razveljavljen, a ostaja v rabi do drugačne ureditve obdavčitve nepremičnin. Davek od premoženja je, poleg prav tako zastarelega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ki ga plačujejo vsi lastniki nepremičnin, prihodek občin. In dokler ostaja v veljavi, naj bi ga na Finančni upravi RS (Furs) bolje izvajali.
Napoved je treba oddati ne glede na velikost stavbe
Na Fursu so nam potrdili, da so nadzor na področju plačevanja davka od premoženja, ki se v preteklosti ni dosledno odmerjal, povečali. Nekateri lastniki, ki v zadnjih letih tega davka niso plačevali oziroma z njim morda niso niti seznanjeni, so ob prejemu Fursovega poziva k oddaji napovedi zato presenečeni.
Z davkom od premoženja so namreč obdavčeni stavbe, deli stavb, stanovanja, garaže ter prostori za počitek oziroma rekreacijo, razen tistih, v katerih ima zavezanec oziroma njegovi ožji družinski člani stalno prebivališče in ne presegajo 160 kvadratnih metrov stanovanjske površine. Plačati ga morajo lastniki oziroma uživalci nepremičnin, in sicer le fizične osebe; pravne osebe so izvzete. Osnova za davek ni posplošena tržna vrednost nepremičnin, temveč vrednost, izračunana po precej zapleteni, zamudni in zastareli metodologiji, z upoštevanjem točke, kot jo po pravilniku iz leta 1981 določi vsaka občina, zato med občinami prihaja do velikih in neutemeljenih razlik.
Kot pojasnjujejo na Fursu, morajo napoved zavezanci vložiti sami, ne glede na površino stavbe. Upravičenost do zakonskih olajšav (znižanje davčne osnove za znesek, ki ustreza vrednosti 160 kvadratnih metrov stanovanjske površine, v kateri ima zavezanec ali njegovi ožji družinski člani stalno prebivališče) pa nato ugotavlja davčni organ v davčnem postopku. Davka so začasno oproščeni tudi prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za dobo deset let.
Če zavezanci napovedi ne oddajo sami, jih k temu pozove Furs, ki pa z vidika racionalnosti delovanja pozivov ne pošilja lastnikom kar povprek, temveč ko zazna, da bi zavezanec moral vložiti napoved oziroma da bi davek moral biti odmerjen. »Če napovedi po poteku danega roka ne vloži, se izvede odmera davka od premoženja po uradni dolžnosti na podlagi podatkov, ki so davčnemu organu poznani,« pojasnjujejo na Fursu.
Ko plačaš en davek, te ujamejo na radar za drugega
Na Fursu zavezance, ki napovedi za odmero davka ne oddajo sami, na radar ujamejo predvsem s pomočjo različnih evidenc, kot so na primer evidenca o odmeri davka na promet nepremičnin, evidenca o odmeri davka na dediščine in darila, evidenca o dohodnini od dohodka iz oddajanja v najem in kataster nepremičnin. Tako pridobijo podatek o spremembi davčnega zavezanca oziroma podatke o stavbah oziroma delih stavb, ki so predmet obdavčitve. Ker so nadzor okrepili šele v zadnjih letih, na tak način odkrijejo predvsem tiste, ki so v tem obdobju pridobili stavbo ali napovedali dohodek od oddajanja v najem, ne pa nujno tudi tistih, ki imajo premoženje že od prej.
Lani je Furs izdal 9245 pozivov za predložitev napovedi za odmero davka od premoženja, za letošnje leto pa statističnih podatkov še nimajo zbranih. Vseh odločb o odmeri davka je bilo lani dobrih 158.700, znesek odmerjenega davka pa »le« dobrih 10,8 milijona evrov, kar je po ocenah poznavalcev glede na število potencialnih zavezancev le manjši delež možnega izplena, ki pa v zadnjih letih vseeno narašča.
Na Fursu potrjujejo, da davek odmerjajo v vseh občinah. Na vrhu lestvice občin, ki prejmejo največ davka od premoženja, sta pričakovano obe največji mestni občini, Ljubljana in Maribor, sledi pa jima Kranjska Gora, kar je mogoče povezati z večjim številom in visoko vrednostjo vikendov oziroma stanovanj, ki se oddajajo v turistični najem. Primerjalna analiza, ki smo jo pred časom opravili na Dnevniku, je sicer pokazala na velike razlike v znesku pobranega davka med občinami in posledično nepravičnost takšne obdavčitve, pa tudi na očitne davčne izgube.
