Na tabornem prostoru pri Kozjah še vse do 8. avgusta poteka Zlet, vseslovensko taborjenje, ki ga pripravljajo pri Zvezi tabornikov Slovenije (ZTS). »Tabor poteka na štiri leta, kar je običajna praksa tudi na svetovni ravni,« pojasni Zala Šmid iz ZTS. »Razmik omogoča generacijsko menjavo – eni pridejo kot udeleženci, drugi se vrnejo kot prostovoljci. Tudi organizacijsko potrebuješ vsaj tri leta za priprave.« Letos je bila za lokacijo izbrana Sežana sredi Krasa. In zakaj prav tam? »Ker še nikoli nismo bili tukaj,« pove Zala. »Vsako leto želimo raziskovati nov del Slovenije. Kras je edinstven – po zemlji, klimi, pokrajini. Lovski dom pri Sežani pa se je izkazal za idealen prostor – obsežen teren, odprta lokalna skupnost in podpora občine.«
Na taboru se je letos zbralo okoli 1200 udeležencev, starih od 13 do 18 let. Večina prihaja iz Slovenije, a v Sežani so tudi gostje iz Romunije, Bolgarije, Slovaške in Srbije. »Povezovanje rodov omogoča delavnice in projekte, ki jih en sam rod ne more izpeljati,« pravi Zala. Prostovoljci, ki pomagajo pri organizaciji, so večinoma polnoletni. »Tisti, ki letos dopolnijo 18 let, se lahko odločijo, ali še enkrat sodelovati kot udeleženec ali že kot prostovoljec,« pove Zala. »Glede na to, da ZTS šteje okoli 7000 članov, je številka 1200 izjemna.«
Od pionirskih kuhinj do skupnega ustvarjanja
V taboru živijo v skupinah, tako imenovanih trgih. Dan pred našim obiskom so imeli pionirski dan, ko je vsak trg sam postavil svojo kuhinjo. »Pod ceradami si večerjo taborniki skuhajo sami. Vsak večer druga jed, in to iz osnovnih sestavin, ki jih dobijo, a s svojo ustvarjalnostjo,« pojasni Zala in doda, da imajo sicer pripravljene tudi recepte, a se večina znajde odlično tudi brez njih. »Drži, včeraj smo bili za kuhinjo zadolženi mi in pripravili smo vrhunski chili con carne,« pove Meta iz ljubljanskega rodu Črni mrav, prijateljica Pija pa jo hitro spomni, da so ga skuhali premalo. »Danes bo drug rod skuhal špagete s tuno. Bojim se, da ne bo tako dobro,« dodajo taborniki v smehu. A nič zato. Lačen ni nihče, za to poskrbi uigrana ekipa v improvizirani glavni kuhinji. »Zajtrk si taborniki iz kuhinje do svojih prostorov prinesejo sami, kosilo pa nam dostavijo, saj gre za velike količine obrokov,« pove Zala in nas pospremi do kuhinje, kjer spoznamo Kajo, prostovoljko, ki z uigrano ekipo pripravlja kosilo za manjšo skupino tabornikov, ki imajo prehranske omejitve. »Danes bom olupila nekaj več kot deset kilogramov krompirja. Nihče ne sme ostati lačen,« pravi in doda, da bo nekaj sto tabornikov jedlo vegansko mineštro: »Kar diši iz glavnega kotla, je čebula, ki se mora dobro prepražiti.« Pravi, da je včasih težko zadostiti vsem okusom, a se znajdejo: »Še vedno se najdejo posamezniki, ki začnejo čebulo iz krožnika bezati ven. A se znajdemo,« pove in izda »taborniško skrivnost« – čebulo popražijo skupaj s sodo bikarbono, da se povsem razpusti. Kuhinjski prostovoljci delajo v dveh izmenah, nekateri so se prijavili že vnaprej, druge povabijo sproti. »Vzdušje je super in ekipa vrhunska. Če pride kdo in vpraša, ali je kaj malega za pod zob, se vedno najde še en kos. Čisto po taborniško, kajti tabornik se vedno znajde.«
Mladina govori: od utrujenih nog do nove perspektive
Na enem od trgov naletimo na skupino mladih tabornikov, Zarjo, Ronjo in Aleksandra, ki so v Sežano prišli peš iz Pivke. »Dva dni smo hodili do tabora, kar je bil pravi trening,« pove Ronja. »Na koncu dneva si utrujen, ampak je vredno.« Letos so prvič v vlogi vodnikov. »Tu imamo veliko manj odgovornosti, kot smo je imeli na taborjenju našega roda. Lahko rečemo, da smo na pravih počitnicah,« povejo v smehu. Zaradi visoke udeležbe in skoraj nič obveznosti imajo možnost sodelovati na različnih delavnicah. »Udeležili smo se delavnice o solidarnosti, pripravljeno predstavitev bomo zvečer predstavili predstavnikom ZTS, popoldne pa gremo še na druge delavnice,« doda Aleksander. Dobro obiskana je bila tudi delavnica o delfinih, ki so jo vodili člani društva Morigenos, pa mentalni rolerkoster. »Imeli smo predavanje o pomenu duševnega zdravja in kako se umiriti. Vesel sem, da sem ji prisluhnil, saj mi bodo informacije še kako prišle prav, ko bo konec počitnic in se bo ponovno začela šola,« je povedal Hugo. Prav zabavno pa je bilo spremljati mladino, ki se je sredi tabora udeležila predstavitve cirkuških spretnosti in plesa v vrsti v ritmih country glasbe.
Civilna zaščita in nova vloga starejših tabornikov
A tabor ni le prostor igre in spanja pod šotori, temveč tudi učilnica za prihodnost. Pomemben del taborništva je tudi sodelovanje s civilno zaščito. »Veliko tabornikov je tudi članov civilne zaščite,« pojasni prostovoljec Andrej Lenart, ki tudi sam sodeluje v enoti za zaščito in reševanje. »Ko nisi več aktiven v programu tabornikov, lahko v sistemu zaščite in reševanja najdeš svojo novo vlogo,« pojasni. Na posebni delavnici so udeležencem predstavili uporabo šotorov civilne zaščite, ki so napihljivi, hitro postavljivi in povsem drugačni od klasičnih taborniških.
Po nekaj urah druženja s taborniki in med pomikanjem proti izhodu, od koder je nasproti prihajalo gasilsko vozilo z novo zalogo sveže vode, postane jasno, da tabor v Sežani ni zgolj logistični podvig. Je utripajoča celica skupnosti, narave, sodelovanja in učenja. Med vonjem po čebuli, smehom v kuhinji in večernimi pogovori pod ceradami ali pred manjšim odrom, kjer vsak večer potekajo koncerti, se prepleta tisto, kar je bistvo taborništva – povezanost. In četudi zlet ni vsakoletni dogodek, taborni duh ostaja – z vsakim žuljem, ki so ga pridelali na dvodnevnem pohodu, vsakim taborniškim vozlom in z vsako novo izkušnjo in prijateljstvom, ki pogosto traja za vedno.
