Čeprav je bilo treba v zadnjih dneh kar nekajkrat odpreti dežnik, to letošnje katastrofalne sušne statistike ni omililo. »Suša še ni mimo. Kolegi hidrologi pravijo, da potrebujemo dva polna meseca padavin, da se bodo vodne zaloge obnovile,« je na strokovnem predavanju o namakanju kot nujnosti za obstoj slovenskega kmetijstva, ki ga je v sklopu sejma Agra v Gornji Radgoni organizirala Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, poudarila agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik iz Agencije RS za okolje.
Leto ekstremnih rekordov
Po navedbah Sušnikove so bili letos vsi zimski meseci nadpovprečno topli, junij je bil med najtoplejšimi po letu 1961, julij drugi najtoplejši, maj pa tretji. Razen aprila so bili vsi drugi meseci, začenši z lanskim decembrom, tudi podpovprečno namočeni. Januar in februar sta imela le polovico običajnih padavin, junij in julij pa sta bila rekordna tako z vidika temperatur kot pomanjkanja padavin. Posledica naštetega je suša, že osma v dobrih dveh desetletjih.
»Letos imamo izdatnejšo sušo v vseh letnih časih in povsod po državi – tudi tam, kjer v preteklosti z njo niso imeli težav, zato nimajo namakalnih sistemov. Zime postajajo vse bolj zelene, zato imamo zmanjšano zalogo vode v snegu. Če pozimi ni snega, je namreč volumen vode v rekah, ki imajo snežno-deževni režim, bistveno manjši,« je pojasnila agrometeorologinja. Vlada želi po njenih navedbah vedeti, kdaj se je suša začela in kdaj končala. »Toda letos ni bilo povsod enako slabo. Na vzhodu države je bilo bolje kot na zahodu, najslabše pa je bilo v osrednji Sloveniji in na Primorskem,« je dejala Andreja Sušnik. Priznava, da so ekstremne vremenske razmere za kmete precejšen izziv, kako se jim prilagoditi. »Brez zbiranja deževnice ne bo šlo, prav tako ne brez prilagoditve kultur ter brez optimalnega in učinkovitega namakanja,« je prepričana Sušnikova, ki kmete hkrati opozarja, da bodo morali pri uporabi vode za namakanje upoštevati, da so zaradi suše prizadeti tudi drugi sektorji, ne le kmetijstvo. Retorično se je tudi vprašala, kje bomo vzeli vodo za namakanje.
Retorično zato, ker predstavnikov ministrstev za okolje in prostor ter za kmetijstvo na posvetu ni bilo. Kmetijska ministrica Irena Šinko je pred dnevi v Prekmurju v družbi predsednika vlade Roberta Goloba pred kamerami navrgla nekaj instant rešitev, povezanih z namakanjem, na strokovni posvet o tej tematiki pa ni bilo ne nje ne nikogar od njenih sodelavcev, da bi te rešitve podrobneje predstavil. S premierjem sta izpostavila potrebo po gradnji zadrževalnikov vode za namakanje kmetijskih površin in kanalov za zadrževanje vode.
Država deli sušne bombončke
Dr. Rozalija Cvejić z ljubljanske biotehniške fakultete je pojasnila, da v Sloveniji zadrževalnike imamo, najmanj štiriindvajset jih je, zato bi bilo prav, da bi jih usposobili in začeli uporabljati. Saga o trenutno spet nedelujočem zbiralniku Vogršček se vleče že petnajst let in je, kot je ocenila kmetijska svetovalka Anka Poženel iz novogoriškega kmetijsko-gozdarskega zavoda, slika naše birokracije.
Miran Klinc, agronom iz Ormoža, ki ima dve desetletji praktičnih izkušenj z namakanjem kmetijskih površin, ministrici Ireni Šinko odsvetuje uresničitev zamisli o gradnji odprtih kanalov za namakanje. »To bo kot avtocesta, ki ni zaščitena z ograjo. Namakalni sistem mora biti zaprt, tudi zato, da ne pride do kontaminacije vode,« meni Klinc. Vprašal se je tudi, ali je smiselno, da se je predsednik vlade nedavno v Pomurju fotografiral v posušeni koruzi. »Imamo kmetije, ki koruzo pridelujejo na kritičnem območju, koruzo izvažamo v Italijo in druge države, iz nje proizvajamo bioplin, trošimo davkoplačevalski denar, na koncu pa pridemo do države in rečemo: pomagaj. To se mi zdi problematično. Računsko sodišče je pred leti v analizi državnih pomoči po suši jasno zapisalo, da država deli bombončke, namesto da bi ta denar porabila na območjih, kjer je mogoče zgraditi namakalne sisteme in namakati, da jutri ne bi delili rib, ampak bi imeli ribiče, ki bi lovili svoje ribe,« je bil oster Miran Klinc.
