Inflacija kaže zobe, dražijo se dobrine in (javne) storitve. Kakšne oblike pomoči bi prebivalcem lahko ponudila država? Ključni so predvsem ukrepi za učinkovito brzdanje rasti cen, opozarja makroekonomist.
Občani Ljubljane so se morali letos soočiti s podražitvami ogrevanja in nekaterih komunalnih storitev, dražje je postalo tudi parkiranje. Mariborski mestni svetniki so podprli podražitev voženj z mestnim avtobusom, vodarine, odvoza odpadkov in pogrebnih storitev, dražji so postali vrtci in odvajanje odpadnih voda. V Kranju so se podražili vrtci, višje je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V Novem mestu so zvišali cene oskrbe s pitno vodo in čiščenja odpadnih komunalnih voda.
Takšne in podobne novice so že mesece stalnica v naštetih in mnogih drugih lokalnih skupnostih. Občani se soočajo s posledicami inflacije, ki dvigujejo tudi cene številnih javnih storitev, predvsem občinskih. Letna stopnja inflacije v Sloveniji je aprila znašala 9,4 odstotka, konec leta naj bi bila višja za skoraj odstotno točko.
Podražitve osnovnih dobrin in storitev bistveno bolj prizadenejo revnejše sloje. Darko Bračun, generalni tajnik Nadškofijske Karitas Maribor, zaznava približno 15-odstoten porast števila prošenj za pomoč v primerjavi z letom prej. »Med prosilci je veliko starejših, ki še posebej čutijo posledice podražitve energentov, hrane in higienskih pripomočkov. K nam prihaja tudi veliko zaposlenih, ki s svojo plačo niso zmožni zagotoviti denarja za plačevanje osnovnih življenjskih potrebščin. Njihova stiska bo še bolj opazna pred začetkom novega šolskega leta.« Lani je mariborska Karitas pomagala 1700 otrokom na širšem območju mesta, nakup šolskih potrebščin so sofinancirali 600 šolarjem.
In kakšna orodja, s katerimi bi lahko pomagala prebivalcem v tem težkem položaju, ima na voljo država?
Vlada Roberta Goloba se rada pohvali z daljšim seznamom ukrepov za omilitev draginje, ki se nanašajo predvsem na cene energentov in ogrevanja. Določila je najvišjo dovoljeno maloprodajno ceno zemeljskega plina, omejila je marže trgovcem z naftnimi derivati, začasno se je odpovedala okoljskim dajatvam pri ceni dizelskega goriva na črpalkah avtocestnega križa. Zamejila je tudi ceno električne energije, zvišala mejo za neobdavčeno povračilo stroškov za prehrano med delom ...
A to očitno ni dovolj. Kako drugače bi še lahko pomagala vsem tistim, ki jih podražitve potiskajo pod prag revščine ali pa se soočajo celo z dejstvom, da nekaterih položnic niso več sposobni plačevati? Kakšna orodja pomoči ima država še na voljo? »Absolutno bi morala začeti pri otrocih, denimo z uvedbo subvencionirane zdrave prehrane v šolah. Starše bi morala vlada razbremeniti tudi z univerzalnim učbeniškim skladom, prav tako bi morala univerzalno subvencionirati vrtce, podobno kot je to storila Danska,« je prepričan makroekonomist Rok Spruk z ljubljanske ekonomske fakultete. »S takšnimi ukrepi bi razrešili del problema revščine še pred vstopom na trg dela.«
Spomnimo: državni zbor je v sredo sprejel zakonska predloga Inštituta 8. marec o brezplačnih šolskih kosilih. Tako bodo do brezplačnega kosila od 1. septembra 2027 upravičeni vsi šolarji. Sprejeli so tudi dopolnilo predlagatelja, po katerem bodo do polne subvencije kosila od jeseni upravičeni otroci iz najšibkejših družin.
Ključna je tehnokratska ekonomska politika
Spruk bi sicer večino ukrepov usmeril v odpravo razlogov, ki v Sloveniji poganjajo nadpovprečno visoko draginjo. »Kadar smo soočeni z inflacijo, ki jo poganjajo stroškovne komponente, je treba v prvi vrsti zajeziti agregatno povpraševanje,« je razložil. Ker je vlada Roberta Goloba že povečala maso plač z enotnim dvigom plač v javnem sektorju, ima v teoriji na voljo še zmanjšanje javnofinančne porabe. Vendar vanjo očitno ne želi posegati. »Vlada bi morala voditi strokovno, tehnokratsko ekonomsko politiko. Dodatno zamrzovanje cen ne bi bilo smiselno, saj ta ukrep zgolj odlaga problem inflacije v prihodnost. Med še razpoložljivimi instrumenti bi bila smiselna liberalizacija trga svobodnih poklicev in trga dela za tujce. Del inflacije namreč izvira tudi iz tega, da ima Slovenija sorazmerno visok deficit na trgu dela, ker tujcem ne omogočamo enostavnejšega zaposlovanja. Zavedati se moramo tudi, da smo soočeni z izrazitim staranjem prebivalstva. Javnofinančno vzdržnost pokojninske blagajne bi izboljšali z rigoroznim dvigom efektivne upokojitvene starosti. Vem, da je to nepopularen ukrep, a brez njega ne bo šlo. Prelaganje in odlaganje reformnih ukrepov škoduje.«
Za družine z otroki 500 milijonov evrov
Kako se z istimi problemi soočajo severno od nas? Avstrijska vlada je maja pripravila 500 milijonov evrov vreden sveženj pomoči, s katerim bo pomagala socialno ranljivejšim prebivalcem pri blaženju posledic inflacije. Pri tem je posebno pozornost namenila družinam z otroki. Družine, še posebej tiste s starši samohranilci, so najbolj izpostavljene inflaciji, sta poudarila ministrica za družinsko politiko Susanne Raab in minister za socialne zadeve Johannes Rauch. Starši ne bi smeli biti soočeni z vprašanjem, ali bodo kupili hrano ali plačali račun za ogrevanje.
Upravičenci do socialnih prejemkov, kot sta nadomestilo za brezposelnost in socialna pomoč, bodo do konca leta 2024 vsak mesec prejeli dodatnih 60 evrov na otroka. Ta znesek bodo prejeli tudi starši samohranilci z dohodki pod 2000 evrov bruto na mesec. Pomoč bo po besedah ministrice dosegla okoli 400.000 otrok. Šolarkam in šolarjem bo država ob tem nakazala še 300 evrov v enkratnem znesku.
Nevladne organizacije so pohvalile ukrepe avstrijske vlade, a hkrati zahtevale dodatne rešitve. »Ukrepi zvezne vlade jasno kažejo, da socialna mreža v Avstriji pred revščino ne ščiti več zadostno, zlasti ne otrok in družin,« je dejal predsednik avstrijske Karitas Michael Landau, ki po poročanju ORF zahteva reformo socialnih pomoči, zvišanje nadomestil za brezposelnost in nujne pomoči ter zvišanje nekaterih drugih nadomestil.
Nemška vlada se že mesece prepira o tem, kako zagotoviti sredstva za osnovno finančno zaščito otrok (Kindergrundsicherung), ki je glavni projekt ministrice za socialne zadeve Lise Paus. Cilj je združiti otroški dodatek, socialni prejemek za otroke in dele izobraževalnega paketa v eno storitev, ki bi jo družine prejele avtomatično, brez veliko predhodne papirologije. Vsak otrok bi prejel določen znesek plus dodatnega, ki bi bil odvisen od dohodkov staršev. Po ocenah ministrstva bi ukrep na letni ravni stal dodatnih 12 milijard evrov. Nasprotuje mu finančni minister Christian Lindner.
