V študijskem letu 2022/2023 je bilo na pedagoške smeri vpisanih 5845 študentk in študentov, letos 5574, kar pomeni, da je število vpisanih na pedagoške smeri v enem letu upadlo za 271 študentov. Na podlagi statistike, ki jo vsako leto pripravi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, so pedagoški poklici že vrsto let podhranjeni, nič drugače ne bo v prihodnje. Samo danes, ko je izšel ta članek, je na Zavodu RS za zaposlovanje razpisanih 207 prostih delovnih mest s področja vzgoje in izobraževanja. Anketa, ki so jo opravili pri Zvezi ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, pa je pokazala, da v 287 osnovnih šolah – skupaj jih je po državi 456 – primanjkuje okoli 1400 učiteljev. Kot pravi dekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (FF UL) Mojca Schlamberger Brezar, jo ravnatelji šol pogosto prosijo, naj študentom, ki še niso zaključili pedagoškega študija, dovoli, da poučujejo že v času študija.
Karierno nezanimiv poklic
Glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) Branimir Štrukelj trenutno največji problem vidi v starosti pedagoškega kadra. Starejša populacija se upokojuje, mlajša pa je ne nadomesti. Dodaja, da lahko zadnji trend odhajanja mladih iz pedagoškega procesa povežemo predvsem z odhodom na bolje plačana mesta. Mladi se torej ob izbiri študija ali kasneje, ko bi na drugi, magistrski stopnji lahko izbrali pedagoško smer, raje odločijo za študij, ki jim bo omogočil stabilno in dobro plačano delo. Sabina Žnidaršič, svetovalka za podporo kandidatom za vpis na UL iz visokošolske prijavno-informacijske službe UL, meni, da med dijaki in dijakinjami prevladuje miselnost, da je izbira študija ključna za poklic, ki ga bodo kasneje opravljali. Po njenih besedah vse prepogosto slišimo, da so pedagoški študiji manjvredni oziroma da se od poklicev, ki jih omogočajo, ne da živeti. »Lahko predvidevamo, da je odločitev za vstop v pedagoške poklice bolj tvegana, kot je bila pred desetletji. In ker mnogi mladi sledijo vrednostnim sistemom in kariernim pričakovanjem svojih staršev, je interes za izbiro učiteljskega poklica manjši. Gledano iz te perspektive je manj varen, nezanesljiv in karierno nezanimiv, pa tudi ugled tega poklica je v zadnjih desetletjih upadel. Očitno smo na prelomu preoblikovanja, ne le poklica, temveč tudi (samo)podobe učiteljic in učiteljev,« dodaja.
Razvrednotenje pedagoškega poklica
Branimir Štrukelj kot ključen razlog za neprivlačnost pedagoškega študija navaja negativno vrednotenje dela. »Med letoma 2005 in 2023 so se povprečne bruto plače v državi povečale za 90 odstotkov, največ v zasebnem sektorju, za 95 odstotkov, v izobraževanju pa le za 52 odstotkov. Leta 2005 je bila povprečna plača v izobraževanju za 25 odstotkov višja od povprečne plače v državi, danes je pod njo. Gre za radikalen padec v vrednotenju pedagoškega dela v naši državi, ki mu že sledi tudi padec kakovosti,« pove in se vpraša, zakaj bi se mladi v prihodnje sploh še odločali za pedagoške smeri, kaj šele za specialne pedagoške smeri, ko pa od tega skorajda ne bodo mogli živeti.
In kje je rešitev, da Slovenija v prihajajočih letih ne bo ostala brez pedagoškega kadra? »Premik k boljšemu vrednotenju pedagoškega dela je nujen, ne pa tudi zadosten pogoj, da bi zaustavili kadrovsko katastrofo v prihodnjih letih. Pedagoškim poklicem bo treba povrniti ugled, ustvariti pogoje, da bo družba priznavala, da gre za ključne poklice, ki odločilno prispevajo h kakovosti našega skupnega življenja in življenja posameznikov,« pravi Branimir Štrukelj. Dekanja Mojca Schlamberger Brezar pa izpostavlja, da je pedagoški študij reguliran, kar pomeni, da študentje določenih smeri (na primer prevajalstva) nimajo možnosti, da bi poučevali, čeprav opravijo pedagoške izpite. Po njenem mnenju bi s spremembo zakonodaje morali povečati nabor tistih, ki bi lahko izvajali pedagoški proces. »V zadnjem času smo se s tem na FF UL intenzivno ukvarjali, a na Zavodu RS za šolstvo nismo dosegli preboja,« pojasni.
