Manca Končnik stoji za blagovno znamko Mannca, njeni uhani, prstani in tudi verižice pa niso le drzen in eleganten modni dodatek. Med obiskom njene delavnice razstavljen nakit postane prava umetnost. Kot tudi naključno ujeta slika na hodniku, ki je le ena od mnogih, razstavljenih na različnih lokacijah. Že kakšen mesec dni tudi na stenah kamniškega zdravstvenega doma. »Sem Kamničanka in čeprav sem kar nekaj časa preživela v Kranju, kjer sem imela svoj salon in delavnico, sem se nazadnje odločila, da se vrnem. Tukaj je domače, tu se počutim najbolj jaz,« pove Manca Končnik, ki že sedem let navdušuje s svojim unikatnim nakitom iz pleksi stekla.
Ustvarjalna je bila že kot otrok – barvice, svila, akvareli … – ves čas je nekaj delala z rokami. Njeno prvo ustvarjalno področje so bile slike – abstraktne, velike platnene kompozicije z geometrijskimi poudarki. In prav ti deli so postali začetek nečesa novega. »Ostanke sem vedno metala v en koš. In enkrat se mi je ta koš prevrnil. Iz njega so popadali trikotniki, krogi, kvadrati in v tistem trenutku sem začutila, da bi iz tega lahko nastal nakit. In tako se je začelo,« se spominja z nasmeškom.
Čeprav nima formalne oblikovalske izobrazbe – končala je gimnazijo in se nekaj časa preizkušala s študijem matematike in fizike. Že zelo hitro je spoznala, da jo ustvarjanje bolj kliče kot akademska pot. »Enkrat sem se že skoraj vpisala na ALUO, ampak sem zamudila rok. Na koncu sem dojela, da če imaš vizijo, če imaš idejo, potem papirji niso vse. In velikokrat tisti, ki imajo vse šole, na koncu sploh ne ustvarjajo.«
Ustvarja brez odpadkov
Mančin nakit se je rodil spontano, brez poslovnega načrta. »Začelo se je kot hobi, saj sem zraven imela še dve službi. Nekaj fotografij sem objavila na facebooku in glej ga zlomka – ljudje so začeli kupovati. Najprej deset kosov na mesec, potem dvajset. Po pol leta pa je kar eksplodiralo. Niti malo ni bilo načrtovano,« razlaga.
Njena blagovna znamka Mancca danes temelji na geometrijskih linijah in drzni estetiki, ki pa je vedno nosljiva in elegantna. Vse dizajne riše sama – najprej digitalno, potem pa jih zanjo s pomočjo laserja in po njenih predlogih izreže slovensko podjetje. Nato vsak kos ročno sestavi, kombinira materiale, doda kristale, barve, sloje. »Pleksi steklo je moj osnovni material. Igram se z njim, plastim, dodajam bleščice, školjke, zlato folijo. Veliko mi pomeni, da kljub temu, da gre za plastiko, ustvarjam brez odpadkov – izkoristim vsak košček.«
Navdih pride kadarkoli – tudi sredi noči. »Takrat vstanem in grem kar v delavnico, če sem doma. To, da imam delavnico doma, mi ogromno pomeni. Velikokrat se zgodi, da sanjam idejo. In ko me prešine, jo moram takoj ujeti.« Pravi, da je njen najljubši čas za delo zgodaj zjutraj – takrat je najbolj produktivna. Zvečer težko kaj konkretnega ustvari. Glede ustvarjanja so ji naklonjeni tudi okoliško hribovje in vršaci. Prosti čas rada preživi v naravi, kondicijo ohranja z daljšimi sprehodi, srečate jo lahko tudi na Veliki planini.
Zelo rada se povezuje z drugimi ustvarjalci. Sodelovala je z imeni, kot so Julija Kaja Hrovat, Ana Cajhen, pred časom tudi s Tejo Jeglič in še mnogimi drugimi. »Skupaj z Julijo Kajo Hrovat in njeno kolekcijo oblačil, torbicami Bubalina ter Divas vintage imamo čez poletje v Kopru pop-up trgovino, ki nam jo je omogočila občina. To je super odskočna deska za stik s turisti, ki v Koper pridejo s križarko. Vedno več je tudi domačinov, ki zavijejo v trgovino.«
Z mislijo na Ljubljanski teden mode
Na Ljubljanski teden mode je prvič prišla le nekaj mesecev po tem, ko je začela izdelovati nakit. »To je bil kar bum. Najprej prodaja v Zofi, potem pa že na pisti. To ti da potrditev, da nekaj delaš prav. In tudi zdaj pripravljam novo kolekcijo za jesen – ne bom reciklirala starih kosov, naredila bom nekaj povsem novega.«
Nakit izdeluje tudi po meri. Večina strank si zaželi manjšo prilagoditev – drugačen kristal, drugačno barvo – in Manca to rada uresniči. »Velikokrat dobim navdih prav od njih. Pride stranka, ima svojo vizijo, jaz pa jo potem interpretiram. Tako nastane nekaj popolnoma novega, kar brez nje ne bi nikoli nastalo.« Kar se tiče materialov, ostaja zavezana kombinaciji: »Pleksi steklo mi je še vedno zelo blizu, čeprav ga večina vidi kot navadno plastiko. Jaz v njem vidim nekaj več – čisto posebno svetlobo, globino. Kombiniram ga z naravnimi materiali. Vedno iščem balans.« Njen pogled na trg nakita je jasen: »Ljudje smo se razvadili – navajeni smo, da je vse poceni in hitro dostopno. A ročno delo ima svojo ceno. Vsak kos ima dušo. In nakit ni samo dodatek – lahko ti preobrazi celo obleko, te naredi drugačno. »In to je to, kar jaz želim dati naprej. Vsak dan je priložnost, da izstopaš. Ne čakaj na posebno priložnost – naredi si jo kar sama.«
