Po prelomni sodbi vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da je treba ves čas vojakove pripravljenosti med stražo, ki jo opravi na delovnem mestu ali na lokaciji, šteti v njegov delovni čas, se vrstijo tožbe, sistemske rešitve pa še ni na vidiku. Sodišča namreč ne glede na precedenčnost sodbe vrhovnega sodišča presojajo vsak primer posebej, saj podobni primeri niso nujno tudi enaki. Delovno sodišče v Kopru je tako zavrnilo tožbo vojaškega inštruktorja, ki je želel od vojske oziroma države iztožiti 5659,08 evra za svoje delo na terenskih vajah in pri delu na državni meji. Na odločitev koprskega sodišča je med drugim vplivalo tudi to, da gre pri varovanju slovenske južne veje za nebojno vojaško operacijo in ne za običajno vojaško delo.
Epilog precedenčne sodbe
Spor med Sindikatom vojakov Slovenije in obrambnim ministrstvom se vleče že leta. Sindikalisti opozarjajo, da bi morali biti vojaki ustrezno dodatno plačani za pripravljenost na delovnem mestu, na straži, pri varovanju državne meje oziroma v vseh situacijah, ko ne gre za pripravljenost na svojem domu. Dodatek za pripravljenost na domu je v preteklosti znašal 20 odstotkov plače, leta 2017 pa se je povišal na 50 odstotkov. Za primer straže je sindikatu pritrdilo tudi vrhovno sodišče, ki se je pred končno odločitvijo obrnilo tudi na sodišče EU in ga zaprosilo za tolmačenje evropske direktive o organizaciji delovnega časa iz leta 2003. Šlo je za primer pripadnika Slovenske vojske, ki so mu v času straže šteli v delovni čas osem ur, za preostali čas na delovnem mestu pa je dobil dodatek za stalno pripravljenost v višini 20 odstotkov plače. Med pripravljenostjo je delo opravljal le izjemoma, je pa moral biti ves čas prisoten in ni smel domov.
Vrhovno sodišče je na koncu odločilo, da vojaku za ves čas pripravljenosti pripada stoodstotno nadomestilo. V sindikatu so precedenčno sodbo vrhovnega sodišča pozdravili in ocenili, da lahko vsebinsko velja tudi za primere pripravljenosti v času operativnih vaj ali pri varovanju meje, ko vojska svoje pripadnike za pet dni pošlje na južno mejo.
Pred kratkim so iz sindikata sporočili, da so tudi prvostopenjska sodišča po precedenčni sodbi vrhovnih sodnikov naklonjena stališčem vojakov. »Tudi za čas pripravljenosti na varovanju državne meje so sodbe za pripadnike Slovenske vojske že dobljene,« so minuli mesec sporočili iz sindikata in pozvali tudi druge vojake, naj »se pridružijo 1700 pripadnikom SV v tožbi«, saj vsak mesec zastara vedno več terjatev. Pojasnili so, da je delovno sodišče v Mariboru v začetku marca vojaku prisodilo skoraj 10.000 evrov, in pozvali ministrstvo za obrambo, naj končno najde sistemsko rešitev.
Zmaga na sodišču vendarle ni zajamčena
Kljub ugodni sodni praksi vrhovnega sodišča to še ne pomeni, da ima vsaka tožba zajamčen uspeh. Kot je razvidno iz marčevske sodbe koprskega delovnega sodišča, stališče vrhovnih sodnikov ni povsem univerzalno. Zato so v Kopru zavrnili tožbo podčastnika, ki je eden glavnih inštruktorjev za bojevanje
z izkušnjami doma in v tujini. Državo je tožil za dobrih 5000 evrov – razliko med izplačanim dodatkom
za pripravljenost in stoodstotnim nadomestilom, ki ga terja zaradi pripravljenosti na terenskih vajah in pri delu na državni meji. Pri tem se je skliceval tudi na evropsko direktivo in sodbo vrhovnega sodišča, vendar neuspešno.
Kot so zapisali na koprskem delovnem sodišču, je sodišče EU, na katero se je oprlo tudi vrhovno sodišče, naštelo primere, v katerih je uporaba direktive izključena. To so denimo začetno usposabljanje, operativno urjenje ali operacije, ki vključujejo posredovanje oboroženih sil. Zato se podčastnikova pripravljenost med terenskimi usposabljanji ni avtomatično štela v delovni čas. Še posebej pa je zanimivo stališče koprskega sodišča, da je sodelovanje Slovenske vojske s policijo na južni slovenski meji vsaj od leta 2019 dalje po vsebini izvajanje nebojne vojaške operacije, kar pomeni, da izključuje uporabo prava EU.
