EU je po dolgoletnih pogajanjih lani dosegla dogovor o paktu o migracijah in azilu, ki naj bi prinesel po navedbah Bruslja varnejše zunanje meje, hitrejše in učinkovitejše azilne postopke in postopke vračanja ter sistem solidarnosti med državami članicami, v celoti pa naj bi ga države začele izvajati v letu 2026.
Po nedavnem poročilu evropske agencije za zunanje meje Frontex pa v EU prihaja vse manj migrantov. Število nezakonitih prehodov v EU so se letos v prvih sedmih mesecih v primerjavi z enakim obdobjem lani zmanjšalo za skoraj petino.
Smrtno nevarna pot v Evropo
Evropske meje so bile sicer v zadnjih desetih letih vse prej kot varne. Po podatkih Organizacije za migracije (IMO), ki deluje pod okriljem OZN, je v zadnjem desetletju zgolj pri prečkanju Sredozemskega morja umrlo 32.489 ljudi, v sami Evropi pa še 1.401. Lani je po podatkih IMO na poti v Evropo umrlo vsaj 3.812 ljudi. V Sloveniji je v zadnjih desetih letih zabeleženo 50 smrti migrantov, največ se jih je utopilo v Kolpi.
Od Zmoremo! do zapiranja meja
Več evropskih držav je medtem zaostrilo migracijsko politiko, vključno z Nemčijo, ki je na vrhuncu krize septembra 2015 beguncem odprla vrata, zdaj pa v skladu s politiko vlade pod vodstvom novega kanclerja Friedricha Merza prosilce za azil zavrača na meji.
V Evropi je število beguncev in migrantov naraščalo od začetka vojne v Siriji leta 2011, razmere pa so se zaostrile leta 2015. Že poleti tega leta, po tistem, ko se je vzpostavila t. i. balkanska begunska pot preko Grčije, Makedonije in Srbije, je število prihodov preseglo milijon.
Nemčija je v začetku septembra 2015 odprla meje za begunce, ki so prihajali predvsem iz Sirije, Afganistana in Iraka in so se prebili do Madžarske. Grozila je humanitarna katastrofa, takratna nemška kanclerka Angela Merkel pa je odprtje meje pospremila s stavkom Zmoremo! (Wir schaffen das).
Vendar se je izkazalo drugače. Države so začele ena za drugo uvajati stroge mejne nadzore in zaostrovati politiko na področju boja proti nezakonitim migracijam. Število beguncev in migrantov, ki so prihajali po balkanski poti, se je občutno zmanjšalo spomladi 2016, ko je marca EU sklenila dogovor o ustavljanju migracij s Turčijo.
V EU je bilo leta 2015 vloženih približno 1,3 milijona prošenj za azil, od tega največ v Nemčiji (približno 476.000) ter na Madžarskem (177.000), Švedskem (162.000) ter v Avstriji (88.000) in Italiji (84.000). Po podatkih Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) so največ prošenj vložili državljani Sirije (skoraj 370.000), Afganistana (190.000) in Iraka (125.000).
Politični odmevi še odzvanjajo
EU je za soočanje z migracijami sicer imela vzpostavljen sistem, ki pa ni najbolje deloval in, kot je za STA povedal Marko Lovec s Fakultete za družbene vede, še vedno večinoma ostaja tak, kot je bil. Vključeval je tudi klavzulo za izredne razmere (sistem relokacije), vendar so se države v procesu iskanja učinkovitejših rešitev sprle glede avtomatizma in relokacijskih kvot, ki so postali politizirana tema, priljubljena med evroskeptiki.
Migrantska kriza, ki so jo desne, evroskeptične in populistične stranke po letu 2014 uporabljale kot eno ključnih tem v vseh volilnih kampanjah na nacionalni ravni in pred volitvami v Evropski parlament, po njegovem tudi predstavlja prelomnico v odnosu do EU in procesa integracije.
Ena najbolj očitnih posledic begunske krize je ohromljen schengen, ki je eden ključnih stebrov evropskega povezovanja. Številne države so sredi migrantske krize namreč ponovno uvedle nadzor na svojih mejah, da bi zajezile tok beguncev in migrantov.
Zaton Schengenskega režima in pushbacki
Čeprav naj bi bil to v skladu s schengenskimi pravili le začasen ukrep, ga mnoge, med njimi Nemčija in Avstrija, tako zaradi nezakonitih migracij kot varnostnih groženj po izbruhu vojne na Bližnjem vzhodu, podaljšujejo. Državam, ki izvajajo nadzor na notranjih schengenskih mejah, se je oktobra 2023 z nadzorom na mejah s Hrvaško in Madžarsko pridružila tudi Slovenija.
Slovenska vlada kot uradne razloge za nadzor na meji s Hrvaško sicer navaja varnostne razmere na Bližnjem vzhodu, vojno v Ukrajini, "zapletene razmere" na Zahodnem Balkanu in "visoke stopnje terorizma v državah Evropske unije".
Številne države, tudi Slovenija, so s sosednjimi državami sklenile sporazume o vračanju, kar je vodilo v tako imenovane "pushbacke", kjer je policija, namesto da bi obravnavale njihove potrošnje za azil, migrante vrnila v sosednje države, v slovenskem primeru na Hrvaško. Slovenija je od leta 2017 do leta 2022 na Hrvaško vrnila vsaj 25.000 ljudi, od koder je bila potem večina vrnjena v Bosno in Hercegovino. Ustavno sodišče je to prakso že leta 2020 spoznalo za neustavno.
Dogovori s tretjimi državami
Bruselj, ki sicer poudarja potrebo po enotnem evropskem pristopu k migracijam, je v minulih letih sklenil več dogovorov o partnerstvu s tretjimi državami, kot so med drugim Libija, Maroko, Tunizija in Egipt, ki naj bi beguncem pomagali čim bližje izvoru. Kritiki opozarjajo, da dogovori temeljijo na visokih finančnih zagotovilih državam in pogosto predstavljajo prenos odgovornosti nanje.
Če ti dogovori ne temeljijo zgolj na plačilu za preprečevanje migracij - kar je žal pogosto osrednji element - in ne kršijo pravic beguncev in temeljnih človekovih pravic, pa imajo lahko smisel, meni Lovec.
Desetletje po begunski krizi je Evropska komisija letos spomladi predstavila predlog uredbe, s katero bi se pospešilo vračanje migrantov, ki nimajo pravice do bivanja v EU, v države izvora. Prinaša tudi možnost vzpostavitve centrov za vračanje migrantov v tretjih državah.
Italijanska vlada je leta 2023 podpisala dogovor z Albanijo o vzpostavitvi dveh centrov za sprejem in nastanitev migrantov, rešenih na italijanske ladje, ki nista zaživela, njuna vzpostavitev pa je odprla številna pravna vprašanja.
