V Sloveniji se soočamo z vse večjim pomanjkanjem kadrov oziroma neskladji na trgu dela, hkrati pa s prezapletenimi in predolgimi postopki zaposlovanja tujcev. Od tujcev zahtevamo celo vrsto potrdil, tudi iz izvorne države, s čimer lahko v praksi zelo zapletemo ali celo onemogočimo pridobitev dovoljenja za prebivanje in delo. Stalno zaostrovanje zakonodaje je posledica strahu pred potencialnimi zlorabami, za katere pa v praksi sploh ne vemo, kaj so in koliko naj bi jih bilo, opozarja Urša Regvar, vodja področja azila in migracij v Pravnem centru za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC). Naš pristop do delovnih migracij zato opisuje kot »nekoliko shizofren«.
Slovenija vse bolj neprivlačna
Prav z zaostrujočo imigracijsko politiko na področju dela smo že postali neprivlačni za balkanski bazen delavcev, čeprav smo si kulturno, jezikovno in geografsko najbližje. »Zaradi prezapletenih postopkov gredo ti delavci raje v druge države, kot da se tukaj zataknejo,« opozarja Urša Regvar. Med odvračalnimi dejavniki so še pogoji dela in višina plačila. »V tujini smo se že negativno 'spromovirali' kot država, v kateri prihaja do hudih kršitev pravic delavcev. Ker torej ne moremo več toliko zajemati iz balkanskega bazena, smo začeli uporabljati druge modele: k nam pripeljemo večje število tujih delavcev, da bi opravili specifično delo in takoj nato zapustili državo. Toda v praksi vidimo, da ti modeli pogosto delavcem ne zagotavljajo socialnih pravic. V primeru Kitajcev in Turkov je na primer prihajalo do hudih kršitev delavskih pravic. Taki modeli nas zato skrbijo, saj omogočajo koncentriranje in uvoz nizkocenovne delovne sile, pa tudi kršitev pravic teh tujih delavcev, ki po navadi delajo v sektorjih, kjer je kršitev največ,« opozarja Regvar. Zato bi se bilo po njenem mnenju treba osredotočiti na izboljšanje delovnopravne zakonodaje in okrepitev inšpekcijskih služb. Ob izboljšanih pogojih bi bili pripravljeni ti delavci pri nas ostati tudi dlje, ne le začasno.
Neživljenjske zahteve
Regvar opozarja tudi na nekatere neživljenjske in birokratske zahteve trenutne zakonodaje pri pridobivanju dovoljenj za delo in prebivanje.
Od tujcev se v postopkih zahteva priložitev določenih potrdil, na primer o nekaznovanosti, kar samo po sebi ni sporno, pri čemer pa ta ne smejo biti starejša od treh mesecev. Ker upravne enote praviloma ne odločijo v tem roku, to pomeni, da je treba vloge dopolnjevati. Tujec mora torej v času dolgotrajnega postopka večkrat predložiti enaka potrdila. Še bolj absurdno je, da se zahtevajo potrdila, ki jih tujci, na primer iz Afganistana, zaradi varnostnih tveganj ne morejo pridobiti ali pa je njihova veljavnost vprašljiva. Za prvo dovoljenje za prebivanje in delo mora tujec zaprositi v izvorni državi, kar je za tiste, ki so že zakonito v Sloveniji in že imajo delodajalca v Sloveniji, nepotrebno breme. Enako velja za zajem biometričnih podatkov (prstni odtisi).
Korak naprej bi bil tudi, če bi se pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo omogočila prosilcem za mednarodno zaščito, katerih prošnja je bila pravnomočno zavrnjena, vendar izkazujejo določno stopnjo integracije.
V pred kratkim sprejeti strategiji na področju priseljevanja je vlada zapisala, da je med glavnimi cilji spodbujanje priseljevanja zaradi zaposlitve ali dela, zato se je zavezala, da bo izboljšala zakonodajni okvir, poenostavila postopke zaposlovanja tujcev in odpravila administrativne ovire. Toda bolj kot opredeljevanje ciljev potrebujemo rešitve v praksi. Nekatere predloge je že oblikovala tudi medresorska delovna skupina za odpravo administrativnih ovir s področja upravnih zadev tujcev. Z ministrstva za delo nam na vprašanja o konkretnih predvidenih ukrepih še niso odgovorili. So pa že napovedali nove spremembe zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, prav tako so naklonjeni vzpostavljanju dvostranskih sporazumov o zaposlovanju s primernimi državami, kakršne ima Slovenija sklenjene z BiH in Srbijo. Trenutno je najbližje tovrstni dogovor s Filipini.
