Bojan Kumer, ministrstvo za infrastrukturo
Kot kandidat za infrastrukturnega ministra se je včeraj predstavil in bil potrjen Bojan Kumer, ki bo po spremembi zakona o vladi minister za okolje, podnebje in energijo. Nova vlada namerava infrastrukturni resor razdeliti na dva dela, po delitvi bo ministrstvo za infrastrukturo prevzela Alenka Bratušek.
Kumer slovi kot velik strokovnjak na področju energetike in odličen poznavalec zakonodaje na tem področju. V izdelanem nastopu je bilo evidentno, da mu tudi političnih izkušenj ne manjka. Jasno je bilo tudi njegovo osrednje sporočilo o osredotočenosti na zeleni prehod tako na področju energetike kot infrastrukture. Pri slednjem bodoča vlada stavi predvsem na železniški promet, ki naj bi v prihodnje bistveno bolje služil gospodarstvu, ljudem, skupnosti in okolju. Kumer ima dolgoletne izkušnje v slovenskem energetskem sektorju, nazadnje je bil direktor Elektra energije; bil je tudi dvakrat državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo. Najbrž ni brez pomena, da ga Robert Golob dobro pozna, saj prihaja iz »Golobove« skupine Gen-I. Kumer bo v času energetske krize brez dvoma eden ključnih članov nove vladne ekipe, saj bo moral zagristi v draginjo energentov. Na odboru je poudaril, da bo energetska politika pod njegovo taktirko temeljila na spodbujanju investicij v obnovljive vire energije, in napovedal pripravo posebnega zakona za favoriziranje obnovljivih virov in pravičen prehod nanje ter blažitev energetske draginje. Prednostno bodo pomagali gospodinjstvom, kmetom; omenil je tudi pomoč gospodarstvu.
Napovedal je še posodobitev energetskega podnebnega načrta in prenovo energetske zakonodaje. Poudaril je tudi potrebo po tesnem sodelovanju, saj je v podnebne politike po njegovi oceni vpetih vsaj osem resorjev. Da ni človek, ki bi soliral, je dal misliti z napovedjo, da pri vprašanju drugega bloka jedrske elektrarne ne bo ignoriral mnenja ljudi. (Anže Lebinger)
Danijel Bešič Loredan, ministrstvo za zdravje
Pacient mora biti postavljen na prvo mesto, je izpostavljal Danijel Bešič Loredan, denar pa mora slediti pacientu. Prebivalci, ki so se tovrstnih sloganov naposlušali iz mandata v mandat, so deja vu doživeli tudi ob ekipi, ki je spremljala skorajšnjega zdravstvenega ministra. Tik ob Bešiču Loredanu sta sedela Aleš Šabeder, ki je zdravstveni resor vodil v Šarčevi vladi, in Dorijan Marušič, ki je bil na ministrskem položaju v času Pahorjeve vlade. Bešič Loredan je svojo izbiro pojasnil z izkušnjami, ki sta jih njegova predhodnika že »dala skozi«.
Podobno kot prejšnji ministri tudi Bešič Loredan med prioritetami izpostavlja osnovno zdravstvo. Podrobnejših rešitev še ni razgrnil, je pa povzel razmišljanje nekaterih zaposlenih v zdravstvenih domovih, ki govorijo (tudi) o začasnih rešitvah. Med njimi bi bile lahko na primer stalno dostopne ambulante za bolnike, ki osebnega zdravnika trenutno nimajo. »Isto govorim,« Bešič Loredan ni skrival vzporednic s prejšnjimi načrti – tudi z idejami odhajajočega ministra Janeza Poklukarja. Upa pa, da bodo tokrat uresničeni in bo njegov naslednik zato že v drugačnem položaju. Čeprav je dal vedeti, da se ne želi pretirano ozirati v preteklost, je ošvrknil ministrovanje Milojke Kolar Celarc. Slednja je po njegovem »naredila največ škode v zdravstvenem sistemu«.
Z ministrico v Cerarjevi vladi, ki je velik del mandata porabila za analize tegob zdravstva, pa ima precej očitno skupno točko. Tudi sam se priprave ključne zakonodaje ne namerava lotiti takoj. Z uporabo vseh obstoječih virov in plačilom vseh zdravljenj želijo pridobiti objektivni posnetek zmogljivosti državnih ustanov in koncesionarjev, je pojasnjeval, potem pa bodo iskali sistemsko rešitev. Sicer pa Bešič Loredan, ki se je v preteklosti kot zdravnik večkrat znašel v odmevnih sporih s svojimi nadrejenimi, napoveduje dialog z vsemi stranmi. Ortoped, ki se ga spomnimo kot brezkompromisnega kritika nedejavnih zdravstvenih oblasti, pred začetkom ministrovanja napoveduje pot »z majhnimi koraki«. (Nina Knavs)
Irena Šinko, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Ireno Šinko, ki kot domoljubka jé le slovenske pujse, piščance in govedino, je na predstavitvi za kandidatko za kmetijsko ministrico podprlo vseh devet predstavnic in predstavnikov koalicije ter opozicijska poslanka Nove Slovenije, proti je glasovala le četverica iz SDS.
Irena Šinko je bila med drugim osem let direktorica sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Kot bodoča ministrica je napovedala, da je treba povečati delež državnih gozdov. Trenutno ta znaša 20,3 odstotka, še leta 1996 je imela država v lasti skoraj štiriintrideset odstotkov gozdov. Posledično si je v razvojni strategiji sklada, sprejeti leta 2006, zadala, da ga bo vsako leto povečala za 1500 hektarjev. Toda v letih od 2010 do vključno 2016, ko ga je še vodila Irena Šinko in ko je še gospodaril z državnimi gozdovi, je sklad v povprečju odkupil le 338 hektarjev gozdov na leto. Za to obdobje si je prislužil tudi negativno oceno računskega sodišča za pravilnost izvajanja postopkov javnega naročanja in učinkovitost informacijskega sistema.
Kmete je letos že dvakrat prizadela toča. Irena Šinko meni, da je letalska obramba pred njo učinkovita. To je spoznala med kolesarjenjem po avstrijskih obmejnih vaseh. »Oblaki so bili zelo temni. Priletel je avion in ni bilo toče, ampak dež. Ko sem stopila prek meje, pa je toča vse potolkla,« je v prid letalski obrambi dejala Šinkova. Meteorologi v Sloveniji menijo drugače. »Strašno bi si želeli, da bi to delovalo, a žal ne deluje, za nameček je srebrov jodid, s katerim posipavajo nevihtne oblake, strup, ki negativno vpliva na okolje,« je opozorila tudi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.
Janševa vlada je družbi Slovenski državni gozdovi (SiDG) naložila, da z zasebnimi partnerji vzpostavi štiri centre za zbiranje in predelavo lesa. SiDG je objavil javni poziv. Prijavilo se je sedem morebitnih investitorjev, izbrali so dva in s tem je te zgodbe najbrž konec. Šinkova namreč meni, da je treba preveriti, koliko hlodovine sploh imamo na voljo, da ne bi gradili novih obratov, obstoječi pa bi zaradi pomanjkanja lesa propadli. (Tatjana Pihlar)
Luka Mesec, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Luka Mesec je v svoji predstavitvi napovedal, da se bo kot minister posvetil predvsem boju proti revščini, odpravi prekarnosti in zmanjšanju zbirokratiziranosti socialne države. V boju z draginjo in revščino namerava zvišati najnižjo pokojnino za polno delovno dobo najprej na vsaj 700 evrov, zatem pa naj bi se povzpela za 10 odstotkov nad prag tveganja revščine, kar bi ta hip znašalo 813 evrov. Recept za višje plače vidi v zvišanju produktivnosti, to pa bi se dalo doseči z vključitvijo delavcev v lastništvo podjetij. Večje zadovoljstvo zaposlenih in s tem višjo produktivnost naj bi prineslo tudi prostovoljno skrajšanje delovnega časa na 30 ur tedensko. Zakon o dohodnini, ki ga je sprejela Janševa vlada, nameravajo v bodoči koaliciji razveljaviti in ohraniti le dvig splošne olajšave, saj naj bi zgolj ta koristila revnejšim slojem.
Bodoči minister za delo ni zagovornik dviga starostne meje za upokojitev. Po njegovi oceni sedanji pokojninski sistem ni predrag, saj zanj namenjamo 10 odstotkov BDP, kar je tretjino manj kot v Avstriji in pol manj kot v Italiji. Dodatni vir vidi v odpravi prekarnosti, saj prihaja od dela prekarno zaposlenega v socialne blagajne pol manj prispevkov kot od redno zaposlenega. Na področju sociale namerava znova reorganizirati centre za socialno delo, ki so po zadnji reorganizaciji zabredli v še večjo zbirokratiziranost. V njih želi okrepiti terensko delo in jih povezati s sorodnimi nevladnimi organizacijami.
V okviru ministrstva Mesec načrtuje še dve prioriteti – reševanje stanovanjske problematike in dolgotrajno oskrbo. V koalicijski pogodbi se je bodoča vlada zavezala, da bo do leta 2030 zagotovila 20.000 novih javnih najemnih stanovanj, ki bi jih deloma pridobili z gradnjo, deloma pa iz fonda praznih stanovanj. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je spisala Janševa vlada, a je po oceni stroke popolnoma neuporaben, namerava v prihodnjih 12 mesecih nadomestiti z novim; kot vir financiranja bi uvedel »solidarnostni prispevek«. Sredstev je po njegovi oceni dovolj, saj trenutno iz javnih sredstev za to področje namenjamo skoraj štirikrat manj kot nekatere zahodne razvite države. (Igor Dernovšek)
Uroš Brežan, ministrstvo za okolje in prostor
Kandidat za ministra za okolje in prostor Uroš Brežan je pred parlamentarnim odborom pustil vtis dobrega poznavalca razmer na terenu. Kako tudi ne, saj si je kot dolgoletni župan občine Tolmin pridobil številne izkušnje na področju upravljanja voda, okolja, investicij, še zlasti pa prostora; niti predstavniki opozicije jih niso mogli zanikati. Celo nasprotno, številni opozicijski poslanci so Brežana pozdravili kot vztrajnega in izkušenega kolega iz lokalnih političnih vrst.
V nasprotju s svojim predhodnikom Andrejem Vizjakom je Brežan na področju energetike nakazal odmik od izkoriščanja hidroenergije in pospešek pri fotovoltaiki. Tudi na področju upravljanja voda je v primerjavi z Vizjakom – ki se ga je med referendumom za vodo prijel sloves betonatorja rek – nakazal vizijo bolj sonaravnega pristopa, na primer z vzpostavljanjem razlivnih območij. Podobno velja tudi za področje varstva okolja in ohranjanja narave, kjer je vsaj na načelni ravni izpostavil pomen dobrega stanja voda, zraka in tal kot tudi ohranjanja biotske raznovrstnosti in naravnih virov. Pri primerjavi z njegovim predhodnikom ne nazadnje ne moremo niti mimo odnosa do stroke in civilne družbe ter njunega vključevanja v procese odločanja: če je zadnji dve leti zaznamoval izključujoč in podcenjujoč odnos okoljskega ministra do javnosti, je Brežan pred parlamentarnim odborom obljubil odprtost, dialoškost, spoštljivost in stremenje k širokemu družbenemu konsenzu.
Na področju ravnanja z odpadki je bilo mogoče zaznati nadaljevanje dosedanjih idej o gradnji sežigalnic odpadkov. Na vprašanje, koliko takšnih objektov v Sloveniji potrebujemo, Brežan sicer ni podal konkretnega odgovora, saj da bo to jasno po analizah. Jasneje in določneje je zvenel pri napovedih o vzpostavitvi neodvisnega kontrolnega monitoringa emisij, kjer bi lahko prav tako izkoristil poznavanje problematike degradiranih območij v domači Soški dolini. (Urška Rus)
Asta Vrečko, ministrstvo za kulturo
Kandidatka za kulturno ministrico je na včerajšnji predstavitvi zapustila precej boljši vtis od večine predhodnikov in predhodnic, sploh tistih iz zadnjih let, nemara pa se utegne izkazati celo za eno od bolj hvaležnih ministrskih izbir v novi vladi. Četudi se je Asta Vrečko doslej v pretežni meri posvečala akademski oziroma raziskovalni karieri, je bila namreč ves čas dejavna tudi na kulturnem področju, ki ga iz prve roke pozna tako iz perspektive samozaposlene kakor tudi sodelavke različnih javnih ustanov, hkrati pa ji kot dolgoletni aktivistki, mestni svetnici in vidni članici stranke ne manjka političnih izkušenj. Poznavanje področja in politično kilometrino je uspešno uporabila na zaslišanju, kjer se je brez težav izognila peščici »provokativnih« vprašanj s strani opozicije (kot so bili namigi, da naj bi nameravane spremembe zakonov o RTV in medijih znova vodile v »neuravnoteženost«); zavzela se je za sodobno in socialno vključujočo kulturno politiko, stabilno financiranje in krepitev tako javnih institucij kot neinstitucionalnih organizacij, napovedala ureditev področja medijev in položaja samozaposlenih, prenovo mehanizmov podpore ter delovanja ministrstva, posebej pa poudarila pomen neodvisnosti kulture in medijev od vsakokratne oblasti.
Še pred njenim nastopom mandata je sicer jasno, da jo čaka težka in hkrati hvaležna naloga. Veliko bo namreč dosegla že, če ji bo uspelo popraviti sporne poteze prejšnje vlade (sama je med drugim omenila še ponovno vzpostavitev dialoga z nevladnim sektorjem, prepuščanje strokovnih vprašanj stroki in revizijo politično motiviranih odločitev) ter oblikovati nastavke za celovito sistemsko prenovo področja; toda po drugi strani bo marsikateri načrt, pa naj gre za dolgoročne investicije v infrastrukturo ali zagotavljanje primernih pogojev (in plačila) na vseh ravneh kulturne produkcije, odvisen predvsem od razumevanja za potrebe resorja na ravni vlade. Ki vsaj v preteklosti ni bilo samoumevno. (Gregor Butala)
