Na današnji dan, 28. junija 1948, so se voditelji komunističnih strank zbrali v Bukarešti na sestanku Informbiroja. Na glavnem zasedanju so izjavili, da se je Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) oddaljila od socialističnega modela upravljanja in se zatekla k nacionalizmu. Informbiro je pozval jugoslovansko ljudstvo in druge člane KPJ, naj opozorijo svoje vodstvo na napake, da bi se vrnili na prava pota. Če to ne uspe, naj jih zamenjajo in postavijo nekoga drugega. Tako je bila Jugoslavija izključena iz zavezništva komunističnih strank v vzhodni Evropi.
V Jugoslaviji, kjer je Stalin pred zloglasnim sestankom užival velik kult osebnosti, je odločitev povzročila velik šok, za seboj pa je prinesla tudi številne družbene in politične posledice. Napeto situacijo je satirično prikazal tudi film Petra Lalovića "Moj oča socialistični kulak" (1986), v katerem je eden ključnih prizorov, ko začnejo v vasi s sten odstranjevati Stalinove slike in jih menjati s slikami Josipa Broza Tita. To, da si bil del Stalinove vojske, pa je kar naenkrat namesto simbola časti postalo nekaj, kar je bilo bolje skriti pred javnostjo. Za to so obstajali tehtni razlogi. Po razkolu so se tako v Sovjetski zvezi kot v Jugoslaviji začele politične čistke domnevnih simpatizerjev nasprotne strani.
V Jugoslaviji so aretirali in internirali tisoče ljudi, pogosto brez pravega sodnega procesa. Najbolj znan kraj za internacijo je postal Goli otok. Od leta 1949 dalje so tja pošiljali domnevne ali dejanske simpatizerje Stalina, kjer so jih podvrgli psihološkemu in fizičnemu nasilju ter prisilnemu "prevzgajanju". Tudi v Komunistični partiji Jugoslavije je prišlo do čistk – odstranjevanja sumljivih kadrov, zlasti tistih, ki so imeli tesne stike s Sovjetsko zvezo ali so izrazili dvom v Titovo linijo. Mnogi, ki so bili žrtve teh čistk, so bili rehabilitirani šele v 80. letih ali celo pozneje.
Jugoslavija se je po razkolu usmerila v samostojno pot socializma, ki je vključevala delavsko samoupravljanje in neuvrščenost v hladni vojni. Sistem je kljub represiji postal liberalnejši kot vzhodna Evropa – več svobode, večji stik z Zahodom, gospodarska odprtost. A represivni aparat (UDBA) je ostal močan, politična opozicija pa ni bila dovoljena.
Zakaj sta se Tito in Stalin sprla?
Razlogov za razkol med Titom in Stalinom je bilo več. Med ključnimi dejavniki, da je do njega sploh lahko prišlo, je gotovo dejstvo, da se je Jugoslavija med drugo svetovno vojno večinoma sama osvobodila nacistične okupacije. Ker pa so bili partizani vseeno komunistično gibanje, je Stalin pričakoval, da bo tudi v Jugoslaviji prevzel politični primat. Da se je uštel, se je videlo že kmalu, saj je jugoslovansko komunistično vodstvo kazalo veliko mero lastne pobude.
Tito je aktivno pomagal grškim komunistom, ki so se borili za osvojitev oblasti v Grčiji, kar Stalinu ni bilo všeč. S Churchillom se je namreč že dogovoril o razdelitvi interesnih sfer, v kateri je bilo jasno določeno, da bo Grčija ostala del Zahoda. V nos mu je šlo tudi to, da se je Jugoslavija na lastno pest dogovarjala o vojaških zavezništvih s svojimi južnimi sosedi. Ko sta se leta 1947 bolgarska in jugoslovanska vlada odločili za podpis pakta o prijateljstvu in medsebojni pomoči v primeru krize, je Molotov ta sporazum obsodil. Še manj je Stalinu dišala ideja o federaciji Jugoslavije in Bolgarije oziroma zamisel, da bi se državi v prihodnosti združili. Ista zgodba je bila z Albanijo, kjer se je govorilo o morebitni pripojitvi Albanije Jugoslaviji kot sedme republike.
Stalin je bil besen, ker tako neznatna država ni hotela biti poslušna in sprejeti rusko dominacijo v vzhodnem bloku. Obstajajo dokazi o več poskusih atentata na Tita, vendar niso bili uspešni. Izročilo, glede katerega si zgodovinarji sicer niso povsem enotni, medtem pravi, da naj bi pri Stalinu na pisalni mizi po njegovi smrti leta 1953 našli Titovo pismo. V njem naj bi pisalo: "Ne pošiljaj več ljudi, da bi me ubili. Do zdaj si jih poslal že pet. Če boš poslal še enega, bom jaz poslal enega v Moskvo – in ne bo mi treba pošiljati drugega."
