»Težko je. Veliko čustev sem potlačila globoko vase, a te dni se moje rane znova odpirajo. Podoživljam srhljive trenutke iz preteklosti. Žalostna sem, a tudi neskončno jezna. Moja hči si česa takega ni zaslužila. Nobena njena medalja ni bila vredna nasilja, ki ga je doživljala. Vseskozi sem čutila, da nekaj ni v redu, a hčeri zato, ker je vselej zanikala in skrivala, da se dogaja kaj spornega, nisem mogla pomagati,« je svojo izpoved začela mama nekdaj svetovno uspešne judoistke.
Zaupala nam je, da hči ni nikoli zamudila nobenega treninga in da ji je judo v določenem obdobju pomenil vse v življenju. Dejala je, da je hči na treningih in tekmovanjih pustila vso svojo mladost in zasebnega življenja sploh ni imela. »Želela si je uspeha, trdo je trenirala, hodila v šolo in se je bila pripravljena marsičemu odreči. Bolečina, jok, trenerjevi udarci in klofute so bili, kot se je izkazalo kasneje, stalnica njenih treningov. Boleči so bili tudi kričanje, ostre besede in nenehna poniževanja trenerja. Nikoli ni bil z ničimer zadovoljen.«
Sogovornica je povedala, da se je hči Fabjana zelo bala in doma ni nikoli tožila o tem, kaj se dogaja na treningih. Trener je bil zanjo največja avtoriteta, zaupala mu je in upoštevala njegova navodila. O vseh grozotah je zmogla nekdanja vrhunska judoistka spregovoriti šele kasneje, med daljšo rehabilitacijo po poškodbi, ko se je odločila zapustiti celjski judo klub.
Modrice na nogah niso bile posledica igre
Mama nekdanje judoistke nam je dejala, da so v družini hčeri vselej stali ob strani, jo vozili na treninge, žrtvovali svoj prosti čas za to in tudi precej denarja, saj da je bilo treba priprave in potovanja na tekmovanja pogosto plačati iz lastnega žepa. »Hči celo ob osvojitvi najžlahtnejših lovorik ni kazala iskrenega veselja. Nikoli se mi ni zdela zares srečna, da je nekaj hudo narobe, pa sem dokončno spoznala, ko se je na pripravah v tujini poškodovala in je imela operacijo kolena,« nam je zaupala sogovornica.
Povedala je, da bi morala hči takrat po navodilu zdravnika počivati devet mesecev, a da naj bi jo Fabjan začel že po nekaj dneh rehabilitacije klicariti po telefonu in spraševati, kdaj se namerava vrniti na trening. Bila naj bi v hudi stiski, ni se mu več hotela oglašati, postala je razdražljiva in obupana. Čez čas se je končno opogumila in se zaupala mami.
»Povedala mi je, da jo je Fabjan na pripravah v Sloveniji spolno napadel, a se mu je uprla. Zaupala mi je, da jo je, ko je dopolnila 18 let, pozno v noč zasliševal o njenem spolnem življenju, nedolžnosti in morebitni frigidnosti. Končno mi je priznala tudi, da njene modrice na nogah, o katerih sem jo večkrat spraševala, niso bile posledice iger lovljenja s pasovi na treningih, kot je trdila dotlej, ampak je šlo za Fabjanove udarce z bambusovo palico. Bila sem v šoku, čutila sem jezo in nemoč,« se spominja mama judoistke.
Po njenih besedah sta z možem o Fabjanovem nedopustnem ravnanju obvestila tudi takratno vodstvo Judo zveze Slovenije (JZS), ki pa je potem, ko je njuna hči na svojo željo prejela izpisnico iz celjskega kluba in je morala za to plačati zajetno odškodnino, zadevo s pojasnilom, »da ulične debate ne sodijo v javnost in jih je treba v dobro juda in celotne organizacije JZS prekiniti«, pometla pod preprogo.
»Skrb za red in varnost pred poškodbami«
Po besedah sogovornice se Fabjanovi varovanci niso smeli družiti z judoisti iz drugih klubov in držav ter so živeli in trenirali kot v kakšnem kultu. Povedala je tudi, da starši v tistem obdobju niso smeli biti prisotni na treningih in da so bili Fabjanovemu agresivnemu vedenju večkrat priča na tekmovanjih.
Ko ni bil zadovoljen z rezultati, naj bi Fabjan na tekmovalce stresal jezo, je izpostavila mama nekdanje judoistke. »Hčeri je nekoč ob udarcu odkrušil zob. Sama sem bila ob njegovih nasilnih izpadih – v nasprotju z večino drugih staršev, ki so molčali ali se zgolj skrivoma spraševali, zakaj se Fabjan tako zelo razburja – vselej brez dlake na jeziku. Opozorila sem ga na njegovo neprimerno vedenje, Fabjan pa se je opravičeval z besedami, da zgolj 'skrbi za red in varnost judoistov, saj želi preprečiti njihove morebitne poškodbe'.«
Sogovornica je dejala, da je znal Fabjan v svoji preračunljivosti zelo dobro manipulirati tudi s starši judoistov in jih je celo sprl med seboj, zato se nekateri med njimi na tekmovanjih sploh niso pozdravljali. Spominja se tudi obdobja hčerine valete: »Bila je zelo nesrečna, saj so v klubu zahtevali, da se judoistke, ki imajo dolge lase, ostrižejo na kratko. Hči je to po uradnem slovesu od zaključka šole na Fabjanovo prigovarjanje s težkim srcem tudi storila, saj je s tem dobila zeleno luč za udeležbo na evropskem tekmovanju.«
Mama nekdanje vrhunske judoistke je ob koncu pogovora opozorila še, da naj bi pred leti nekatere nekdanje varovanke Marjana Fabjana, ki so bile prav tako žrtve njegovega nasilja, za nekaj časa celo prekinile vadbo pod njegovo taktirko. »Kasneje so se na njegovo prigovarjanje vrnile v celjski klub, nadaljevale treninge in dosegle velike uspehe, danes pa v imenu miru in svojega položaja v družbi, ki so si ga ustvarile, molčijo in mu krijejo hrbet.«
