Evropska komisija se je na slovenski strateški načrt skupne kmetijske politike (SKP) za obdobje 2023–2027 odzvala s kar 286 zelo konkretnimi pripombami, spisanimi na 41 straneh. To je četrtina več, kot jih je dobila denimo kmetijska velesila Francija. V Franciji poleg tega poteka javna razprava o bruseljskih pripombah, v Sloveniji pa dokument ni javno dostopen. Posredovali so ga le »deležnikom«, kdor koli že so.
Nastavili so nam zrcalo
»Menim, da je komisija, z nekaj spodrsljaji zaradi napačnih in predvsem pomanjkljivih informacij, korektno in celovito ovrednotila slovenski strateški načrt kmetijske politike. Nastavila nam je zrcalo, v katerem se vidi, da razumemo evropske prioritete, imamo pa težave z njihovo izpeljavo v domačo politiko. Ta je še zmeraj preveč razumljena kot politika za kmete in proizvodnjo hrane, nočemo ali ne znamo pa razumeti večnamenske in družbeno pomembne okoljske in prostorske vloge kmetijstva. V tem duhu bodo verjetno tudi razumljene pripombe komisije,« ocenjuje agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec. To, da bruseljske pripombe niso javno dostopne, pa pripisuje razmeram in razumevanju demokracije v Sloveniji.
»Evropska komisija je slovenski strateški načrt SKP pregledala zelo natančno. Veliko je napisano neposredno, pomembna sporočila so tudi med vrsticami,« je opazil Erjavec. Komisija je med drugim izpostavila prizadevanja Slovenije za krepitev sodelovanja med proizvajalci in členi agroživilskih verig, lokalne verige, sheme kakovosti ter skrb za ekološko kmetijstvo in mlade kmete. Pozitivni so tudi njeni odzivi na tiste dele strateškega načrta, ki kmetijsko proizvodnjo obravnavajo v smeri dviga konkurenčnosti. Tukaj pa se neposredna pozitivna sporočila po Erjavčevih besedah končajo.
Bruselj nam med drugim očita šibko razdelanost drugih vsebinskih področij in šibko strateško logiko načrtovanja. Komisija je tudi opozorila, da v slovenskem strateškem načrtu niso dovolj jasno navedli potreb in iz njih izpeljanih ciljev, da ukrepi niso dovolj povezani s cilji, zato so lahko učinki takšne politike vprašljivi. Po Erjavčevem mnenju je mogoče iz pripomb tudi razbrati, da komisija z uveljavitvijo strateškega pristopa misli zares. »Marsikdo je dvomil o tem, saj strateškost doslej ni bila močna stran kmetijske politike. Njeno bistvo je, če nekoliko karikiram, predvsem prerazdeljevanje sredstev določenim interesnim skupinam, cilji pa so omejeni na visoko zveneče besedne zveze, kot je zlasti samooskrba s hrano, ne da bi temu sledili ukrepi in rezultati,« je kritičen agrarni ekonomist.
Evropska komisija Slovenijo opogumlja tudi k odločnejšim korakom v smeri biogospodarstva in krožnega gospodarstva, ki se v načrtu pojavljata le v sledovih. Podobno velja za nekmetijske vidike razvoja podeželja. Slovenski načrtovalci tudi niso dali posebne teže vprašanjem enakih možnosti na podeželju. »To ne preseneča, saj se o položaju žensk na podeželju žal ne govori veliko. Pripravljalci programa v opredelitev ukrepov in razdelitev sredstev tudi niso znali dovolj jasno umestiti znanja, ki je ključni generator sprememb,« je poudaril Erjavec in dodal, da imamo na širokem področju kmetijstva resne vrzeli v znanju, podatkih in dejstvih. Toda v nasprotju z znanstveno ali zdravstveno politiko kmetijstvo po njegovem kljub vsemu napreduje, se posodablja in podružblja.
Premalo ambiciozni
Evropska komisija nam očita tudi premajhno podnebno ambicioznost. V središču slovenske kmetijske politike so še zmeraj obsežne podpore živinoreji, ki ima velik vpliv na izpuste toplogrednih plinov, ni pa jasne vizije o modelu trajnostne živinoreje, ki bi bila konkurenčna, a obenem klimatsko in okoljsko vzdržna.
Klimatologinjo dr. Lučko Kajfež Bogataj so zelo sistematično nanizane pripombe evropske komisije pozitivno presenetile. »To zbuja zaupanje, da ljudje v Bruslju berejo dokumente in da tudi vedo, za kaj gre,« je opazila in dodala, da so pripombe komisije za okoljsko-podnebno področje tako kakovostne, da bi jih lahko le prepisali, ponotranjili in se začeli po njih ravnati. Sogovornica pritrjuje ugotovitvi Bruslja, da nimamo jasno postavljenih podnebno-okoljskih ciljev. Nadalje nam po njeni oceni primanjkuje znanja, pogreša tudi institucijo, ki bi se ukvarjala samo s temi vprašanji. Premajhna ambicioznost na tem področju je po mnenju Lučke Kajfež Bogataj rezultat politike zadnjih dvajsetih let. »Ker politiki podnebnih sprememb niso jemali resno in so jih pustili vnemar, se je spremenilo tudi dojemanje tega problema v družbi. Ljudje so padli v splošno apatijo,« ugotavlja klimatologinja. Prepričana je tudi, da nam ambicij ne primanjkuje le v obsegu, ampak tudi v času, saj bi se morali na podnebne spremembe odzivati hitro. »Toda kako naj čemur koli sledimo ambiciozno, če nimamo niti nove strategije prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam, ki jo politiki obljubljajo že pet let,« se je vprašala klimatologinja in pripomnila, da podnebni strategiji, napisani leta 2008, nič ne manjka, le izvajati bi jo morali začeti.
