»V Evropi ni treba posebej dokazovati, da demografski trendi ne zagotavljajo več delovne sile, ki jo potrebuje evropska ekonomija. To so znanstveniki, ki se ukvarjajo z ekonomskimi analizami, že nedvomno dokazali. Očitno je, da Evropa potrebuje priseljence. Naš namen pa je državam pomagati, da bo priseljevanje delavcev potekalo na etičen način, brez izkoriščanja, kršitev človekovih pravic in kršitev zakonodaje.« Tako je svoje delo v pogovoru za Dnevnik predstavil Pawel Szalus, strokovnjak za etično zaposlovanje in delovne migracije Mednarodne organizacije za migracije (IOM). V Sloveniji se je srečal s predstavniki zavoda za zaposlovanje, vladnimi odločevalci in civilno družbo.
Posvetovanje o pravicah
Szalus je predstavil pobudo o etičnem zaposlovanju IRIS, ki jo IOM razširja po vsem svetu. Njen namen je predvsem migrantske delavce, pa tudi lokalne skupnosti, obvarovati pred upadanjem delavskih standardov, kršitvami pravic in padajočimi trendi, ki – v najhujših oblikah, denimo pri obiranju poljščin na jugu Evrope – spominjajo na vrnitev suženjstva. K temu pripomorejo tudi razmere na migrantskih poteh, kjer se pričakovanja tujcev do Evrope izrazito znižajo. »Migrantska pot z vso brezpravnostjo in represijo, ki jo na poti v Evropo doživijo migranti, na žalost deluje kot nekakšna priprava na brezpravnost, ki jo pozneje doživijo na trgu delovne sile v Evropi,« svoja opažanja povzema raziskovalka z ZRC SAZU Lucija Klun. Raziskovalci migracij ugotavljajo, da vsak migrant, najsi bo vojni begunec ali pa begunec pred revščino, s seboj prinaša tudi identiteto bodočega delavca. Zato so razmere na migrantski poti tesno povezane s poznejšim dogajanjem na trgu delovne sile.
»Namen našega programa seveda ni odpiranje meja za vsakogar, kar morda koga skrbi. Želimo zagotoviti varne, urejene migracije in izvedbo smiselnih analiz: kakšne delavce potrebujemo, v kateri industriji, koliko naj jih bo; na podlagi teh analiz lahko začrtamo tudi strategije in pravila, kako tujce na pošten in odgovoren način povabiti na nova delovna mesta. Poštenost v tem primeru pomeni spoštovanje zakonodaje, transparentnost zaposlovanja in spoštovanje pravic,« pojasnjuje Szalus naravo iniciative IRIS.
Izkoriščanje ranljivega položaja migrantov niti ni enoznačno. »Ko dopustimo nižje standarde in neprimerno ravnanje z eno skupino delavcev, to ne pomeni, da bodo vsi drugi na boljšem. V resnici se standardi znižujejo za vse,« je na posvetu o migracijah, ki ga je organiziral ZRC SAZU, povedal sociolog s fakultete za varnostne vede, profesor Aleš Bučar Ručman. Z znižanjem standardov izgublja celotna družba. Primeri ekstremnega izkoriščanja, kakršne so kriminalisti odkrili v podjetju Mariblu, kjer so ustrahovani tujci vse dneve životarili, so zgolj spodnji rob izkoriščanja prekarnih delavcev. Izkoriščanje se po letvici »navzgor« prevaja po vsej ekonomski sferi in sčasoma postaja vse bolj sprejemljivo.
Opolnomočenje delavcev
Trenutni zaposlovalni trendi so v Sloveniji sicer za delavce migrante ugodni, saj je potreba po tuji delovni sili velika. V domačih podjetjih je tako lani in letos delavcev močno primanjkovalo – število delovnih dovoljenj za tujce je letos že do konca oktobra preseglo številke prejšnjih let. Po podatkih zavoda za zaposlovanje delodajalci najpogosteje iščejo voznike težkih tovornjakov in vlačilcev, zidarje, varilce, prodajalce, skladiščnike, čistilce, strežnike … Primanjkuje tudi elektroinštalaterjev, orodjarjev in natakarjev.
Slovenija pa kljub pomanjkanju delovne sile nima enovitega programa privabljanja tujih delavcev; pri pridobivanju delovnih dovoljenj se postopki nenehno zapletajo. Zaostanki na oddelkih za tujce so še vedno veliki. Tako tudi državna administracija prispeva k »privajanju« tujih delavcev na podrejeni položaj in brezpravnost.
Pawel Szalus pa ob tem pojasnjuje, da vsi delodajalci ne delujejo neetično. Mnoga podjetja se denimo trudijo, da bi spoštovala potrebe tujih delavcev, zlasti če gre za ranljive skupine, denimo begunce. V takšnih primerih je okvir IRIS, ki ga ponuja IOM, zelo dobrodošel. Po drugi strani pa obstajajo podjetja, ki ciljajo prav na zaposlovanje delavcev iz regij oziroma držav, za katere se je že izkazalo, da ne gojijo visokih standardov in pričakovanj glede delavskih pravic. »V takšnih primerih skušamo uravnavati dogovore in v dialog vključiti predstavnike iz različnih regij, tudi tistih, kjer so standardi višji. Tako se morajo – v idealnem primeru – na koncu delodajalci oziroma države sprejemnice prilagoditi pričakovanjem delavcev, če jih želijo res privabiti,« pravi Szalus.
