Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) pripravlja vizijo slovenskega kmetijstva in hrane do leta 2040. Preden si postavimo cilje, kam želimo priti čez petnajst let, pa moramo vedeti, kje smo trenutno, kar zadeva pridelavo in predelavo hrane, repromaterial, logistiko in distribucijo, trgovino in potrošnika. To analizo je v sodelovanju s še nekaterimi drugimi strokovnjaki za MKGP pripravila posebna raziskovalna skupina ljubljanske biotehniške fakultete. Njene ugotovitve je na kmetijsko-živilskem sejmu Agra v Gornji Radgoni povzel agrarni ekonomist dr. Emil Erjavec. Poudaril je, da smo s podatki na nekaterih področjih zelo skopi.
Stanje ni ne belo ne črno, ampak je sivo
Kmetijska zemljišča v uporabi, ki so osnova za pridelavo hrane, se nam postopno zmanjšujejo. Danes obdelujemo le še polovico toliko površin kot leta 1900. V živinoreji se dogajajo večji strukturni premiki, saj jo manjše kmetije opuščajo, zato se vse bolj koncentrira na večjih. Prašičereja še naprej tone. »Če se bo tak trend nadaljeval, se bomo leta 2040 približali ničelni točki. To lahko ogrozi nekaj, kar je pomembno za kmetijsko-prehranski sistem. To so naši značilni kulinarični proizvodi,« je poudaril Erjavec in nadaljeval: »Nimamo knjigovodskih podatkov, zato ne vemo, kakšne prihodke dosegajo kmetije, ne po regijah ne po tipih.«
Analiza stanja je tudi pokazala, da se je število velikih kmetij med letoma 2000 in 2020 podvojilo. »Če se bodo ti trendi nadaljevali, bodo leta 2040 velike kmetije obdelovale četrtino vseh površin, in to predvsem na račun zmanjševanja števila manjših kmetij,« je napovedal Erjavec. Stanje v Sloveniji po njegovem ni ne črno ne belo, ampak je sivo. Ekonomski položaj je neugoden za večino kmetij in tudi podjetij. Slovenija v produktivnosti zaostaja za večino ključnih igralcev v EU in svetu. Razlogi za to so naravne in strukturne danosti, šibak razvoj in prenos znanja, ekonomija obsega …, je nanizal Erjavec.
Izvažamo zelo veliko kmetijskih surovin
Ključni parameter produktivnost je bruto dodana vrednost na zaposlenega. V kmetijstvu v tem pogledu precej zaostajamo za povprečjem EU, ki raste predvsem na račun vzhodne Evrope. »Pri živilstvu vsaj sledimo trendom, vendar bi bil tudi tukaj potreben večji preskok,« meni Emil Erjavec. Trendi so po njegovem manj ugodni za celoten kmetijsko-prehranski sistem, ki mu primanjkuje kolektivne vizije. »Posamezne odlične zgodbe ne prispevajo dovolj k agregatnemu rezultatu. Na njih tudi ni mogoče graditi strateške varnosti preskrbe s hrano,« je dejal in dodal, da sta covidna in ukrajinska kriza pozitivno vplivali na živilsko proizvodnjo. »Podjetja so se racionalizirala in optimizirala. Produktivnost se je zvišala, povečujeta se tudi vrednost živilske proizvodnje in izvoz. Je pa problem, ker izvažamo zelo veliko kmetijskih surovin in predelanih proizvodov, narejenih iz neslovenskih surovin,« je opozoril agrarni ekonomist.
Da slovenska živilska podjetja, da bi ostala odporna, izvozijo že 37 odstotkov svojih izdelkov, je potrdila dr. Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij. Hkrati je opozorila, da se nam lahko v primeru zaprtja tujih trgov hitro zalomi. »Odpornost se začne graditi doma. Kako to doseči? V domači lasti moramo imeti vsaj eno močno trgovinsko verigo, kajti daleč od oči pomeni daleč od srca. To, da se večina pogajanj dogaja v nekih drugih velemestih, nam ni v ponos,« je bila kritična sogovornica, ki je izpostavila tudi to, da nedovoljena ravnanja trgovcev niso poniknila, le drugačno obliko so dobila. »Še vedno je precej nepoštenih praks med različnimi členi verig oskrbe s hrano. To kaže na kulturno razvitost našega sistema. Ne zmoremo vzpostaviti kolektivne vizije,« pa je pojasnil Erjavec.
Kmetije tudi v vlogi naravovarstvenic?
Agrarni ekonomist nadalje meni, da bi morala vizija »naše kmetijstvo in hrana do 2040« okrepiti trend tistih, ki lahko živijo od te dejavnosti, so digitalizirani in strokovno vrhunsko podprti ter so del večjih agroživilskih verig. Erjavec je poudaril, da potrebujemo tudi srednje velike kmetije, saj so steber podeželja in tamkajšnjega življa. Ker pa takšne kmetije zgolj od kmetijstva najverjetneje ne bodo mogle preživeti, bi bilo treba po njegovi oceni okrepiti njihovo povezavo z lokalnimi oskrbami, ekološkim kmetijstvom, podjetništvom, vlaganjem v dopolnilne dejavnosti … Te kmetije bi lahko, tako Erjavec, postale tudi naravovarstvene, kajti intenzifikacija kmetijstva na nekaterih mikroobmočjih ter predvsem rastoče zaraščanje sta nam začela uničevati in zmanjševati kmetijsko krajino, naravne habitate in naravne ekosisteme.
Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije dr. Jože Podgoršek pa je poudaril, da potrebujemo tudi manjše kmetije. To je podkrepil s podatkom, da več kot tri četrtine vseh goved redijo kmetije z manj kot desetimi živalmi. »In če nam pade ta sektor, nam pade samooskrbnost,« je prepričan Podgoršek.
Kmetijstvo samo ne more rešiti podeželja
Erjavec je nadalje poudaril, da so kmetijci edini glasniki podeželja, ne morejo pa ga sami rešiti, zlasti ne odročnih predelov, kjer so ostali le še ostareli kmetje, kjer se niti od kmetijstva ne da več živeti, kjer ni šol, bankomatov, zdravnika … Erjavec vidi rešitev v vzpostavitvi sveta za podeželje, ki bi poskrbel za vse našteto, da bi tudi drugi resorji doumeli, da je to pomembno, a ne zaradi kmetov, ampak zaradi podeželja in Slovenije.
Podgoršek pa je poudaril, da je za kmetijstvo ključna tudi predvidljivost. »To, da se nekemu kmetu zgodi, da bo moral investicijo, ki jo je začel januarja letos, podreti, odvrača mlade od prevzema kmetij. Predvidljivost potrebuje sodelovanje z deležniki, in to s strokovno, ne z ideološko javnostjo,« je dejal Podgoršek in s tem ciljal na nedavne spremembe zakona o zaščiti živali, s katero so nevladniki dosegli prepoved reje kokoši nesnic v obogatenih kletkah z zelo kratkim prehodnim obdobjem. Kar zadeva dobrobit živali, je Emil Erjavec dodal, da v Sloveniji nimamo dobrih analiz. »Ekscesi burkajo javnost in mečejo slabo luč na vse. Vzpostaviti je treba proizvodne sisteme, ki bodo žival vzeli kot čuteče bitje. Jasno pa mora tudi biti, da se hrane ne da narediti popolnoma tako, kot se doma igraš z muco ali kužkom,« je sklenil.
