Med drugo svetovno vojno je bil Božo Kovač z mamo in sestro izgnan v taborišče Weichs bei Dachau, kjer je od leta 1942 do 1945 obiskoval osnovno šolo. V študentskih letih je bil tik pred načrtovano specializacijo v Franciji aretiran in zaradi »sovražne propagande« obsojen na tri mesece zaporne kazni. S tem je izgubil status študenta in je študij končal ob novinarskem delu na Slovenskem poročevalcu, ki se je leta 1959 z Ljudsko pravico združil v dnevnik Delo (1957–1967), od leta 1961 do 1963 je bil dopisnik Dela iz Beograda, nato pa urednik.
V letih 1968–1973 je bil sekretar v republiškem komiteju Socialistične zveze delavskega ljudstva (SZDL). Bil je tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije (1978–1980). V tem času so bili ustanovljeni študijski dnevi DNS, posvečeni spominu na Mitjo Gorjupa. Bil je tudi delegat v zveznem zboru skupščine SFRJ (1986–1990), predsednik odbora za notranjo politiko zveznega zbora skupščine SFRJ (1986–1988) in član komisije skupščine SFRJ za jugoslovanski program za Kosovo.
Pečat, ki ga je pustil na Dnevniku
Glavni urednik Dnevnika je postal leta 1973. »Danes je Dnevnik resnično Dnevnik z veliko začetnico. Do tega pa je bilo treba narediti veliko majhnih korakov,« nam je povedal ob 50. obletnici našega časopisa. Sam je prispeval kar nekaj teh majhnih korakov. Dnevnik se je pod njegovim urednikovanjem odrekel pridevniku ljubljanski in se tako podal na pot od regionalnega glasila do nacionalnega časnika. Pod njegovim vodstvom se je Dnevnik izognil centralizaciji, saj se ni preselil v Dom slovenskega tiska, kot se je imenoval prvotni koncept stavbe, ki je pozneje postala Delova stolpnica. Po njegovi oceni je bilo takrat Dnevniku politično dodeljeno obveščanje o mestni in lokalni ravni, zato je bil brez resnega političnega zaledja, ki je bilo v tistem času potrebno za stabilno rast medijske hiše. »Ker tedaj ni bilo toliko javno izraženih pogledov na politično dogajanje, pravzaprav ni bilo potrebe po več časopisih. Zaradi tega je bil položaj Dnevnika toliko težji,« je povedal Kovač.
Dnevnik je bil že v tistih časih odvisen predvsem od prodaje. Njegov trajni prispevek je tudi vztrajanje pri mnenjskih člankih, ki so bili v tistem času novost in hkrati glavobol za urednika, ki se je zaradi kolumnistovih pikrosti moral pogosto udeleževati izrednih zasedanj tiskovnega sveta SZDL.
Odhod z Dnevnika in turbulentni časi
Med sodelavci je veljal za mirnega in uglajenega človeka, ki ga nič ne spravi iz tira. »Ni bil jurišnik kot nekateri drugi uredniki. Bil je miren, uvideven, spravljiv in z nikomer se ni skregal ali povzdignil glasu na sestankih,« nam je zaupal njegov sodelavec iz tistega časa. Uredniki so v tistem času pogosto samo pustili prazno pisarno, ko so odšli, a ne Kovač. Ta je pripeljal in vzgojil svojega naslednika Milana Medena, ki je Dnevnik vodil do začetka devetdesetih let.
Z Dnevnika je Kovač leta 1978 odšel na RTV za direktorja televizijskih programov, kjer je ostal do leta 1982. Kariero je nadaljeval kot direktor beograjskega časnika Borba (1982–1986), od tam pa je konec osemdesetih let odšel za glavnega urednika ČGP Delo (1986–1992). To so bili turbulentni časi slovenske politične pomladi, ko se je sveži duh politike počasi selil tudi v uredništvo sicer precej uradnega časopisa. Tako je moral krmariti med željami politike na eni in prodornejšega dela novinarjev na drugi strani. Ker je politična pomlad pozneje rezultirala tudi v prizadevanjih za osamosvojitev države, lahko rečemo, da je gledano za nazaj to krmarjenje med različnimi interesi vseeno zelo zgledno izpeljal in časopis predal v zelo solidnem stanju. Sam se je posvetil novemu medijskemu projektu, dnevniku Republika (1992–1996), ki na trgu zaradi vse bolj zahtevnih ekonomskih razmer ni obstal.
Po medijski karieri se je Kovač preselil v politične vode, saj je postal svetovalec predsednika države Milana Kučana v njegovem drugem polnem mandatu. Kučan je Kovaču leta 2002 podelil častni znak svobode Republike Slovenije »za požrtvovalno delo v dobro slovenske države«, kot lahko preberemo v utemeljitvi. Dve leti pozneje je sodeloval pri ustanovitvi Foruma 21 kot njegov tajnik. V javnem življenju je delovala tudi njegova družina. Žena Polonca je znana mladinska pisateljica, sin Miha je profesor in eden najbolj znanih slovenskih založnikov, vnukinja Nika pa aktivistka civilne družbe in direktorica Inštituta 8. marec.
