Opozorilu, da pacienti potrebujejo osebnega zdravnika, na glas ne oporeka nihče. V vladi Roberta Goloba so dali v zadnjih dneh vedeti, da so pripravljeni prisluhniti. Podobno kot prejšnjim ekipam pa se jim ne mudi s spremembami, ki bi dosegle korenine sedanjih težav v zdravstvu. Zahteve v imenu pacientov, kakršne so nanizali v Glasu ljudstva, vedno znova trčijo ob raznovrstne interese znotraj zdravstva. Analizirali smo, zakaj so ukrepi, ki jih predlagajo, v Sloveniji obveljali za nemogoč podvig.
1. Vsem pacientom je treba nemudoma zagotoviti dostop do osebnega zdravnika.
Vlada Roberta Goloba je v koalicijski pogodbi napovedala spremembe, ki bodo odpravile razloge za obstoj pro bono ambulant, in okrepitev pristojnosti osnovnega zdravstva. Dobrega pol leta kasneje se zdravstveni domovi pripravljajo na odpiranje ambulant za paciente brez osebnega zdravnika, ki veljajo za začasno rešitev – tako kot so pred leti pro bono ambulante. V mejo, pri kateri lahko specialist družinske medicine zavrne dodatne vpise pacientov in je bila znižana na podlagi sporazuma med zdravniki in vlado Mira Cerarja, v Golobovi vladi za zdaj ne posegajo. Dodatno delo v ambulantah za neopredeljene bo zdravnikom in drugim zaposlenim po drugi strani že na kratki rok prineslo občutno višje prihodke kot »redna« skrb za paciente.
2. Odpraviti je treba dopolnilno zdravstveno zavarovanje.
Koalicijska pogodba je napovedala ukinitev »nepravičnega in neučinkovitega« dopolnilnega zavarovanja. Pri tem je zaenkrat tudi ostalo. Ključne poteze težko pričakovane zdravstvene reforme še niso razvidne, še manj pa je znano, s čim bi oblasti dopolnilno zavarovanje nadomestile. Njegova odprava se je že večkrat znašla v reformnih predlogih, a se dosedanje koalicije niso bile zmožne dogovoriti o nobeni od številnih različic sprememb, ki so jih predstavljali zdravstveni ministri. Zavarovalnice, ki ponujajo dopolnilno zavarovanje, so danes še bistveno močnejše kot pred leti. Z dodatnimi zavarovanji so odgovorile na dolge čakalne dobe v javnem sistemu, v zasebno zdravstvo, ki se pri tem širi in krepi, pa prehaja tudi osebje javnih bolnišnic in zdravstvenih domov.
3. Prekiniti je treba delo zdravnikov v dvojni praksi.
Odprava popoldanskega dela zdravnikov pri zasebnikih, ki je začrtana v koalicijski pogodbi, ni danes nič bliže kot v prvih dneh Golobove vlade. Popoldansko delo zunaj matičnih zavodov je vtkano tudi v mrežo javnega zdravstva. Bolnišnice se lahko za programe zdravljenj potegujejo, čeprav zanje nimajo (dovolj) lastnega osebja. Letos sprejeta interventna zakonodaja, ki odpravlja donedavne omejitve pri številu zdravljenj, je odprla priložnosti za sklepanje podjemnih pogodb z lastnimi zaposlenimi. To bi lahko začasno vodilo v zmanjšanje prehajanja znotraj zdravstva, toda zdravniki bodo lahko tako na dolgi rok še naprej delali v javnem in zasebnem sistemu.
4. Preprečiti je treba preskakovanje čakalnih vrst, ki ga omogočajo komercialna zavarovanja.
Bolniki, ki do prvega pregleda in diagnoze pridejo prej, lahko hitreje pridejo tudi do zdravljenja. Sprva so za obvoz, ki omogoča hitrejše operacije, veljale samoplačniške ambulante, ob razcvetu dodatnih zavarovanj pa so se odprle nove poti do zgodnejše obravnave. Za bolnike, ki lahko sežejo globlje v žep in zato prej izvedo za vir svojih težav, je bolj premočrtna tudi kasnejša pot skozi javni sistem. Pri čemer pa so bližnjice odraz stisk prebivalcev. Pri stopnji nujnosti »zelo hitro«, ki je namenjena resnim stanjem, na prvi pregled po zadnjih objavljenih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje nedopustno dolgo čaka kar sedem od desetih bolnikov. Ob skrajšanju vrst bi bilo lažje vzpostavljati ločnice med javnim in zasebnim, a dosedanji poskusi (zdravstvenih) oblasti niso prinesli vidnejših učinkov.
5. Javno zdravstvo mora slediti potrebam pacientov, ne profitom koncesionarjev.
Z ustvarjanjem izrednih razmer strašimo ljudi, se je minuli teden pridušal zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan. V isti sapi je ošvrknil kričanje na ulicah, nesposobnost organiziranja normalnega vpisovanja k osebnim zdravnikom in obtoževanje manjšine zdravnikov, da so dvoživke in da imamo zdravstvo, ki ni po meri pacienta, pač pa dobičkonosna koncesionarska dejavnost. Kakšna bo bodoča mreža v javnem zdravstvu in kdo jo bo zapolnil, v zdravstvenem resorju še niso razjasnili. Jasno pa je, da so javne bolnišnice in zdravstveni domovi, ki se ne morejo omejiti le na dobičkonosna zdravljenja, na prepihu. Ob težavah nekaterih javnih zdravstvenih zavodov, kakršne se po odhodih zdravnikov pojavljajo v Ljubljani, so dodatne in razširjene koncesije vse bolj verjeten scenarij.
