Vlada je kmetijskemu ministru Jožetu Podgoršku naložila, da z družbo Slovenski državni gozdovi (SiDG) sklene dodatek k pogodbi o upravljanju državnih gozdov, ki naj bi ga podpisali v teh dneh. V skladu z njim bo moral SiDG na zemljiščih, ki so po dejanski rabi gozd, v občinskih prostorskih načrtih (OPN) pa so opredeljena kot kmetijska, posekati in odstraniti les, torej gozd »pobriti«, nakar bo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) ta zemljišča preneslo na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: sklad). Po neuradnih informacijah naj bi bil omenjeni dodatek k pogodbi podlaga za izkrčenje vsaj četrtine državnih gozdov, s katerimi od 1. julija 2016 gospodari SiDG. Če se bo to res zgodilo, bo to za gozd še veliko večja katastrofa, kot sta bila žled in lubadar.
Nihče ničesar ne ve
Omenjene številke smo želeli preveriti. Misija nemogoče! SiDG smo vprašali, koliko imajo v upravljanju gozdov, ki so v OPN po namenski rabi opredeljeni kot kmetijska zemljišča. Odvrnili so, da podatka o tem ne vodijo. Tudi ocene, koliko bi jih stala izkrčitev gozdov, ki bi jih morali potem kot kmetijska zemljišča prepustiti skladu, še niso naredili, so priznali. Kljub temu bo vodstvo SiDG dodatek k pogodbi o upravljanju državnih gozdov najverjetneje podpisalo, saj so bili vsi trije direktorji imenovani politično, zaradi pravih strankarskih izkaznic, zato druge izbire niti nimajo, če se hočejo obdržati na imenitno plačanih položajih v državnem podjetju. Spomnimo, osnovna bruto plača glavnega direktorja je lani znašala 9717,75 evra, preostala dva člana poslovodstva pa sta prejemala vsak po 8260,09 evra.
Družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) bo morala za krčitev gozdov, ki so predmet omenjenega dodatka k pogodbi, pridobiti dovoljenje Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), ki naj bi bil osrednji varuh gozdov v državi, zato smo na njegovo vodstvo naslovili več vprašanj. Zanimalo nas je, koliko gozdov bo predmet krčitve za kmetijske namene, ali so bili seznanjeni s predlogom dodatka k pogodbi o upravljanju državnih gozdov, so se z njim strinjali, bodo dali zeleno luč za krčitev vseh gozdov, ki so v občinskih prostorskih aktih po namenski rabi kmetijska zemljišča, ali bodo imeli pravico presojati, ali bi bila neka krčitev smotrna. Odgovorili so diplomatsko. To je po svoje razumljivo, saj ima ZGS že od septembra 2020 le začasnega direktorja – Janeza Logarja, kmetijski minister pa kljub trem objavljenim javnim razpisom ni nikogar od prijavljenih kandidatov predlagal vladi v imenovanje. Torej mora najbrž tudi gospod Logar paziti, da je politično všečen. Iz ZGS so nam tako odgovorili le, da bodo pri presoji sprejemljivosti krčitev v kmetijske namene tudi v tem primeru ravnali enako kot v vseh drugih. O tem bodo presojali na podlagi stanja gozdov, njihovih prepoznanih funkcij in statusa gozdnega zemljišča (varovalni gozd, gozd s posebnim namenom), ki bo predmet presoje. »Načeloma ZGS predlaga, da tovrstne krčitve usmerjajo v površine v zaraščanju, manj donosne gozdove in tiste predele, kjer ekološke funkcije gozda niso posebej poudarjene,« so še pojasnili.
Katastrofalne evidence
Če kdo, bi morala imeti natančne podatke o obsegu gozdov Geodetska uprava Republike Slovenije (Gurs), smo sklepali. Napačno. Odgovorili so nam, da na vprašanji, koliko je površin, ki so po dejanski rabi gozd, v občinskih prostorskih načrtih pa so po namenski rabi opredeljene kot kmetijska zemljišča, ter koliko takšnih površin je v lasti države, ne morejo odgovoriti, »saj ne razpolagamo z vsemi podatki, potrebnimi za takšno analizo«.
Več sreče, vsaj na prvi pogled, smo imeli na kmetijskem ministrstvu (MKGP). Na vprašanje, koliko državnih zemljišč, ki so po dejanski rabi gozd, v OPN pa so po namenski rabi na kmetijskih zemljiščih, so nam sprva odgovorili, da jih je 59.288,47 hektarja. Takoj smo se lotili preračunavanja, da bi ugotovili, kolikšen je to delež državnih gozdov, ki jih upravlja SiDG. Toda tudi ta matematična operacija ni lahek zalogaj. SiDG je namreč navedel, da upravljajo 240.165 hektarjev državnih gozdov, po podatkih MKGP pa jih je 233.888 hektarjev. Razlika je torej več kot 6000 hektarjev. Evidence o zemljiškem premoženju države, na katero je že leta 2013 (in potem ponovno leta 2020) v revizijskem poročilu opozorilo tudi računsko sodišče, so, kot kaže, katastrofalne. Revizorji so med drugim ugotovili, da imamo v Sloveniji za kmetijska zemljišča devet evidenc, ki jih vsaka institucija vodi po svoje, zato so netočne in nepopolne. To očitno velja tudi za gozdove.
Bodo kmetijska zemljišča potisnili v roke županom?
Če bi torej moral SiDG »pobriti« skoraj 60.000 hektarjev gozdov, bi to po njegovi statistiki pomenilo 24,6 odstotka vseh državnih gozdov, po statistiki MKGP pa 25,3 odstotka. Toda z MKGP so nam poslali dodatno pojasnilo, češ da se številka, ki so nam jo sprva posredovali, nanaša na vse gozdove, ne glede na njihovo lastništvo, ter da nekatere občine svojih OPN dolgo ne spremenijo, zato namenska raba ne odraža vedno stanja v naravi. Posledično menijo, da je delež gozda v kmetijski namenski rabi manjši od 59.288,47 hektarja.
Natančnega ali vsaj približnega podatka o tem, koliko državnih gozdov bo predmet krčitve, torej ni. Vlada je kljub temu sprejela besedilo (tretjega) dodatka k pogodbi o upravljanju državnih gozdov, ki naj bi ga v kratkem podpisali kmetijski minister Jože Podgoršek ter glavni direktor SiDG Robert Tomazin (SDS) in finančni direktor SiDG Andrej Janša (NSi). Ključno vprašanje pri tem je, kaj imajo za bregom. Po podatkih MKGP ima kmetijski sklad, ki mu je država leta 2016 odvzela državne gozdove in jih prenesla v upravljanje SiDG, trenutno v upravljanju 61.288 hektarjev zemljišč, ki so po dejanski rabi kmetijska. Če jim bodo dodali še ta, na katerih bo moral SiDG izkrčiti gozd, bo to veliko izdatnejša površina. Največja vladna stranka SDS že vrsto let zagovarja rešitev, po kateri bi kmetijski sklad ukinili, kmetijska zemljišča (torej tudi ta, ki bi jih dodatno pridobili z izsekom gozda), ki jih upravlja sklad, pa prenesli na občine – da bi jih lahko lokalni veljaki kar največ pozidali. Na MKGP namreč izpostavljajo, da je določanje namenske rabe zemljišč v pristojnosti lokalnih skupnosti, pozabljajo pa, da so oni tisti, ki bi morali voditi državno kmetijsko in gozdarsko politiko.
