Evropska prizadevanja za zmanjševanje odvisnosti od ruskega plina, predvsem pa za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida, utegne ustaviti – evropska birokracija. Raziskava neprofitnega raziskovalnega inštituta Ember kaže, da države članice EU o soglasjih in dovoljenjih za priključitev in postavitev sončne elektrarne odločajo celo do 48 mesecev. Najslabša je naša južna soseda, za Portugalsko in Italijo, najboljša pa Litva, pred Belgijo in – presenetljivo – Romunijo. Slovenija v raziskavo ni vključena. Na podlagi podatkov o izdaji dokumentov in soglasij, ki jih je pridobil Dnevnik, bi bilo mogoče sklepati, da je Slovenija pri tem relativno uspešna. A tako sklepanje bi bilo vendarle preuranjeno.
Toga državna birokracija
Evropska unija si zadnja leta krčevito prizadeva za uvedbo čim več obnovljivih virov energije ter opuščanje rabe fosilnih goriv in s tem znižanje izpustov toplogrednih plinov. S plinsko krizo in rusko invazijo v Ukrajini je energetska varnost prišla na vrh dnevnega reda EU; evropska komisija in države članice EU so celo povečale ambicije glede obnovljivih virov energije in podnebnih ciljev. Dokument REPowerEU predvideva, da naj bi imela vsa EU do leta 2030 natanko 1236 gigavatov instalirane moči iz obnovljivih virov (prejšnji tovrstni načrti so predvidevali 1067 gigavatov). To pomeni, da bi morale države EU do sredine tega desetletja vsaj podvojiti sedanje zmogljivosti svojih sončnih in vetrnih elektrarn (raziskava se je osredotočila predvsem na ta dva obnovljiva vira). Leta 2021 je bilo v EU po podatkih inštituta Ember instaliranih 34 gigavatov moči vetrnih in sončnih elektrarn. Da bi dosegli zgoraj opisane zastavljene podnebne cilje, bi morali do leta 2026 instalirati vsaj 76 dodatnih gigavatov moči obeh omenjenih obnovljivih virov.
A raziskava inštituta Ember kaže, da se ti cilji na terenu ne uresničujejo. Države so preprosto prepočasne. Ključni krivec je počasna birokracija držav članic EU. Zamude pri izdajanju dovoljenj bremenijo marsikatero evropsko državo. Pestijo jih toga nacionalna zakonodaja, upravne ovire, neučinkovite podporne sheme in prenizke javne naložbe. Projekcije Emberja kažejo, da bo s sedanjo dinamiko do leta 2026 v EU nameščenih le 38 dodatnih gigavatov moči sončnih in vetrnih elektrarn.
Petkrat dlje,
kot določa zakon
Dejansko so roki za izdajo dovoljenj za gradnjo vetrnih in sončnih elektrarn v posameznih državah petkrat daljši, kot zahtevata nacionalna in evropska zakonodaja. V skladu z zakonodajo EU izdaja dovoljenj za projekte obnovljivih virov ne sme biti daljša od dveh let. Za sončno energijo je bila dvoletna meja presežena v devetih od 12 analiziranih držav z zamudami do štiri leta. Po podatkih, ki jih je zbral Ember, se čas izdaje dovoljenj za sončne elektrarne giba od 12 mesecev v Litvi do 48 mesecev na Hrvaškem. Le v treh od dvanajstih v raziskavo vključenih držav, Belgiji, Litvi in Romuniji, je čas izdaje dovoljenj krajši od dveh let.
Pri gradnji vetrnih elektrarn je stanje bistveno slabše. Pri vseh 18 državah, vključenih v raziskavo, je povprečni čas izdaje dovoljenj za vetrne elektrarne presegel mejo dveh let, v nekaterih tudi do petkrat. Izdaja dovoljenj za vetrne elektrarne (na kopnem) traja od 30 mesecev v Romuniji do 120 mesecev na Hrvaškem. Na dnu lestvice so še Švedska, Grčija in Belgija.
»Dolg postopek pridobivanja dovoljenj – običajno je to najbolj zamudna faza projekta obnovljive energije – je ključni razlog, da države EU prepočasi uvajajo vetrno in sončno energijo. Pridobivanje dovoljenj vključuje vse upravne postopke, ki so potrebni za prehod od ideje do izgradnje vetrne ali sončne elektrarne: pridobivanje gradbenih dovoljenj, presojo vplivov na okolje in prostorsko načrtovanje,« so zapisali v Emberju.
Kje na evropski lestvici
je Slovenija?
Slovenija v raziskavo ni vključena. Vendarle pa na Dnevniku razpolagamo s podatki, na podlagi katerih lahko našo državo umestimo v kontekst raziskave. Povprečen čas, v katerem distributerji električne energije odločijo o soglasju za priključitev male sončne elektrarne v omrežje, je po naših izračunih slabih 60 dni, torej slaba dva meseca. Najdlje odločajo v Elektru Maribor in Ljubljana, in sicer od dva do tri mesece, medtem ko se v Elektru Primorska, Gorenjska in Celje približajo zakonskemu roku 30 dni. V to ni vštet čas, v katerem se investitor prijavi na razpis za pridobitev morebitnih nepovratnih sredstev, niti čas, v katerem izvajalec dejansko postavi sončno elektrarno. Za oboje potrebuje investitor male sončne elektrarne v povprečju (vsaj) še po dva meseca. To pomeni, da bi lahko povprečen in aktiven manjši investitor sončno elektrarno postavil na streho svoje stanovanjske hiše recimo v pol leta od trenutka, ko je oddal prvo vlogo na pristojni urad.
Za manjše elektrarne, ki se gradijo na že postavljenih zgradbah, gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj se tak poseg uvršča med investicijska vzdrževalna dela. Investitor mora pred gradnjo vložiti le omenjeno zahtevo za izdajo soglasja za priključitev elektrarne pri sistemskem operaterju distribucijskega omrežja oziroma dejansko pri upravljalcu električnega omrežja. To seveda močno skrajša čas pridobivanja dovoljenj oziroma čas za izvedbo projekta.
Za gradnjo elektrarne, ki je samostojen objekt, ali take, ki presega moč enega megavata, investitor potrebuje gradbeno in energetsko dovoljenje. Energetsko dovoljenje izdajo na ministrstvu za infrastrukturo. Najprej mora sicer investitor pridobiti lokacijsko informacijo na občini, pri upravljalcu električnega omrežja mora pridobiti projektne pogoje in soglasje za projekt, izdelati mora projektno dokumentacijo, pridobiti gradbeno dovoljenje na upravni enoti, po postavitvi pa še soglasja za poskusni priklop, ki ga prav tako izda upravitelj električnega omrežja, in kasneje soglasje za dejanski priklop, izvesti mora tehnični pregled in od upravne enote pridobiti uporabno dovoljenje. Pri celotnem postopku sodelujejo lokalna skupnost, ki skozi prostorske načrte določa možnost uporabe zemljišč, ministrstvo za infrastrukturo, agencija za okolje, upravljalec distribucijskega omrežja ter upravna enota. Govorili smo s tremi investitorji, ki so postavili več sončnih elektrarn. Na podlagi njihovih ocen smo zaključili, da lahko vešč investitor vse našteto pridobi v petih do sedmih mesecih. Pri tem je treba poudariti, da gre za investitorje, ki so zaključili več tovrstnih projektov in poznajo upravne postopke ter so vešči ravnanja z birokracijo. Še zlasti je na mestu poudarek, da so realni roki za državne in zasebne investitorje različni.
Vetrnih elektrarn tako rekoč ni
Na podlagi tega bi torej lahko sklepali, da v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami birokracija deluje relativno hitro. A tako sklepanje bi bilo preuranjeno. Ni namreč težava v izdajanju dovoljenj, še zlasti ne za male sončne elektrarne, ampak v zavrnitvi izdaje soglasij, pa tudi v vse več izdanih soglasjih za manjšo priključno moč, kot jo je želel investitor. V Elektru Ljubljana so letos izdali 8200 odločb in 530 zavrnitev. Kot smo že večkrat pisali, je namreč obstoječe elektrodistribucijsko omrežje grajeno za priključevanje odjema in ne proizvodnje, zato večjega števila novih proizvodnih naprav, kakršne so majhne sončne elektrarne, preprosto ne prenese. Na redkeje poseljenih vaških in podeželskih območjih je manj transformatorskih postaj in nanje je mogoče priključiti največ eno do dve sončni elektrarni manjših moči. »Na območju Elektra Ljubljana imamo 24.539 nizkonapetostnih izvodov, s katerimi elektroenergetsko oskrbujemo skoraj 340.000 odjemalcev. Na nizkonapetostni izvod s povprečno 14 odjemalci lahko vključimo do dve sončni elektrarni. Na 24.539 nizkonapetostnih izvodov lahko vključimo 49.000 sončnih elektrarn,« so izračunali v Elektru Ljubljana.
Še zlasti tragično je v Sloveniji stanje pri postavljanju vetrnih elektrarn. Te so tako rekoč neobstoječe, če zanemarimo dve, ki delujeta. Ključni problem je umestitev v prostor, ki zaradi (pri)tožb traja leta, tudi desetletja. Vsi ti podatki tako Slovenije nikakor ne postavljajo na vrh evropske lestvice.
»Pogoste težave pri izdajanju dovoljenj vključujejo pomanjkanje digitalizacije v celotnem procesu, zamude zaradi pravnih pritožb in prekrivanje odgovornosti med različnimi organi,« so zapisali v Emberju. »Več gigavatov evropskih obnovljivih zmogljivosti zamuja zaradi administrativnih ovir. Na Poljskem na primer do 20 gigavatov solarnih zmogljivosti čaka na dovoljenja za priključitev na omrežje. Evropa gradi le polovico vetrnih zmogljivosti, ki jih potrebuje za doseganje svojih ciljev glede energetske varnosti in podnebja. S hitrejšo izdajo dovoljenj in potrebnimi nadgradnjami omrežja bi se lahko ti projekti premaknili, kar bi pomagalo zmanjšati porabo ruskega plina, znižati cene električne energije in izboljšati energetsko varnost Evrope,« so zaključili v Emberju.
