LETA 1993 INTERPELACIJA PROTI KOZINCU

Interpelacijo o delu ministra za pravosodje Mihe Kozinca (LDS) je v začetku junija 1993 vložilo 18 poslancev iz vrst SLS, Samostojne poslanske skupine (SPS) in Demokratske stranke. Med drugim so mu očitali sodelovanje z nekdanjo službo državne varnosti, zato v pravni državi ne bi smel več opravljati poklica odvetnika, saj naj bi deloval proti svojemu klientu, ki ga je branil pred sodiščem. Še toliko bolj pa po njihovem mnenju ne bi smel opravljati funkcije ministra za pravosodje, saj je to neposreden napad na pravne in etične temelje države. Nezaupnica Kozincu na koncu (v začetku julija) ni bila izglasovana, saj je zanjo glasovalo 34 poslancev, 43 pa jih je bilo proti.

INTERPELACIJA V LETU 1994 DOLETELA GASPARIJA IN KACINA

Poslanci SLS so konec marca 1994 vložili interpelacijo proti ministru za finance Mitji Gaspariju (LDS), ki so mu očitali, da je prekoračil svoja pooblastila oz. ravnal negospodarno, ko je izdal državno jamstvo za najem posojila v vrednosti 112 milijonov tolarjev, ki ga je pri Hmezad banki najelo zasebno podjetje Vladimirja Slejka Optimizem. Vendar predlog ni prestal preizkusa v državnem zboru, saj so ga izvoljenci ljudstva prve dni junija s precejšnjo večino zavrnili.

Istega leta je interpelacija doletela tudi ministra za obrambo Jelka Kacina (LDS), ker naj bi za ugotavljanje političnih opredelitev delavcev in častnikov ministrstva in Slovenske vojske ob sodelovanju svojega strankarskega kolega iz LDS Francija Zavrla brez javnega razpisa najel privatno podjetje. Interpelacijo je sicer 29. novembra 1994 vložila skupina poslancev iz vrst SDSS in SLS, ki so Kacinu tudi očitali politično motivirane kadrovske zamenjave častnikov Slovenske vojske in vodilnih delavcev ter da so častnikom in vodilnim delavcem ministrstva postavljali provokativna politična vprašanja, njihove odgovore pa posneli na video kaseto. Vendar nezaupnica v državnem zboru ni zdržala, saj so jo konec januarja leta 1995 poslanci na tajnem glasovanju z majhno večino (s 43 glasovi proti 40) zavrnili.

LETA 1995 NEUSPEŠNA INTERPELACIJA PROTI ZUPANČIČEVI, TAJNIKARJA PA JE "ODNESLO"

24. marca 1995 je skupina 16 opozicijskih poslancev s prvopodpisanim Francem Zagožnom (SLS) vložila interpelacijo o delu ministrice za pravosodje Mete Zupančič (LDS). Slednja naj bi po njihovem kršila zakone in ustavo ter zlorabila položaj v primeru odvetnika Sergija Vladislava Majhna, ko je umaknila predlog za njegovo imenovanje za notarja v Mariboru. Zanemarjala naj bi tudi dolžnosti pri pripravi zakonodaje za urejanje gospodarskih prestopkov. Vendar opozicija tudi s to interpelacijo ni žela uspeha, saj je konec maja državni zbor zavrnil predlog za izglasovanje nezaupnice Zupančičevi.

Interpelacijo - vložena je bila v začetku novembra 1995 - si je prislužil tudi minister za gospodarske dejavnosti Maks Tajnikar (ZLSD). Zaradi dogodkov v zvezi z lastninjenjem podjetja TAM Maribor in izplačevanjem provizij jo je vložila SDSS. Glavni očitki so se med drugim nanašali na domnevno nenamensko porabo bančnih kreditov za podjetje TAM z državnimi jamstvi. Vendar do glasovanja o interpelaciji ni prišlo, saj je premier Janez Drnovšek pred tem predlagal Tajnikarjevo razrešitev. Zgodba se je razpletla konec januarja 1996 z izstopom Tajnikarjeve ZLSD iz vladne koalicije, saj so v stranki menili, da je premier s predlogom za razrešitev kršil dogovor med strankama, odstopil pa je seveda tudi Tajnikar in drugi ministri iz vrst združene liste.

LETA 1996 JE "PADEL" THALER, VOLJČ PA JE OSTAL NA POLOŽAJU

Interpelacijo zoper zunanjega ministra Zorana Thalerja (LDS) je "zaradi osebne nesposobnosti, ki je povzročila zastoj v slovenskih pogajanjih s sosednjimi državami ter Evropsko unijo" in zaradi kršenja ustave in zakona o zunanjih zadevah 1. februarja 1996 vložila skupina enajstih poslancev s prvopodpisanim Ivom Hvalico (iz takratne SDSS). Poleg nekaterih poslancev iz omenjene stranke se je pod interpelacijo podpisalo še šest poslancev SLS ter Jožef Kopše (Samostojna poslanska skupina). Thaler po njihovem v enoletnem mandatu ni dokazal, da je sposoben voditi delo ministrstva za zunanje zadeve, minule dosežke slovenske diplomacije pa je izničil. Njegova nesposobnost naj bi se najbolj pokazala v njegovem razmerju do pogajanj z Italijo in pri obravnavi t.i. španskega kompromisnega predloga. S slednjim je državni zbor sicer izpolnil pogoje za ratificiranje evropskega sporazuma in kasnejšo odločitev o začetku pogajanj o polnopravnem članstvu Slovenije v EU. Podpisniki so s svojo zahtevo uspeli, saj je državni zbor, ki je o tem glasoval šele 16. maja, Thalerju izglasoval nezaupnico. Podporo mu je izreklo le 20 poslancev, za razrešitev pa je glasovalo 26 poslancev.

Neuspešno pa so se poslanci ZLSD trudili z interpelacijo proti ministru za zdravstvo Božidarju Voljču (Zeleni Slovenije), ki so jo vložili 28. marca 1996. Očitali so mu vse bolj neurejene razmere v zdravstvu in vse slabši položaj zavarovancev pri možnostih koriščenja zdravstvenih storitev, saj naj bi si bilo vse več zdravstvenih storitev mogoče pravočasno zagotavljati le ob posebnem dodatnem plačilu, kljub rasti obsega sredstev za zdravstveno varstvo. Predlog je bil v državnem zboru konec junija z veliko večino zavrnjen, s čimer je bil Voljč "opran" očitkov ZLSD o objektivni odgovornosti za poslabšanje razmer v zdravstvu v času svojega ministrovanja.

INTERPELACIJA PROTI "ŠIBKI" DRNOVŠKOVI VLADI LETA 1997

Leto 1997 je bilo med drugim v znamenju interpelacije o delu celotne vlade premiera Janeza Drnovška, ki so jo sestavljale LDS, SLS in DeSUS in ki je imela po parlamentarnih volitvah leta 1996 podporo le 46 poslancev. Interpelacijo so 22. julija 1997 zahtevali poslanci SDS, ki so v obrazložitvi menili, da je bila vlada neenotna, heterogena ter nesposobna predlagati dolgoročne razvojne rešitve. Vladi so očitali tudi zamudo s sprejemanjem proračuna. Interpelacija ni bila uspešna, saj v parlamentarni razpravi opozicija kljub najmočnejši postavi v zgodovini državnega zbora ni uspela zbrati najmanj 46 poslanskih glasov. Drnovšek je v parlamentarni razpravi 27. septembra ocenil, da je bil osnovni motiv interpelacije predvsem v poskusu razbitja nove vladne koalicije med LDS in SLS. V času vložitve interpelacije je v koalicijskih odnosih prihajalo do določenih trenj ob usklajevanju prvega skupnega proračuna in dogovarjanj o dopolnitvi koalicijske pogodbe. "In seveda opozicija nam je pri tem poskušala pomagati, da bi morda takšno razpoko še povečala in seveda takoj ponudila alternativo, da takšna koalicija razpade in se oblikuje neka nova," je premier odgovoril poslancem SDS, ki so bili po parlamentarnih volitvah leta 1996 že tik pred tem, da skupaj s SLS in SKD oblikujejo vlado pomladnih strank.

V LETU 1998 INTERPELACIJE ZOPER GABRA, BANDLJA IN KRAPEŽA

Skupina poslancev SDS in takratnih Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) je 29. septembra 1998 vložila interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za šolstvo Slavka Gabra (LDS), ki ni uspela, kljub temu da je velika večina poslancev vladne SLS glasovala za "padec" Gabra. Ministra so namreč "rešili" glasovi opozicijskih poslancev ZLSD in SNS na decembrski seji državnega zbora. Podpisniki interpelacije so ocenjevali, da je bil Gaber neposredno odgovoren za zamudo pri sprejemanju podzakonskih predpisov, ki jih je zahtevala takratna šolska zakonodaja. Objektivno naj bi bil odgovoren tudi za nenamensko porabo proračunskih sredstev in za naglo razraščanje korupcije. To so opozicijski poslanci dokazovali z domnevnimi nepravilnostmi pri investicijah na področju šolstva ter z zaposlovanjem oseb na ministrstvu, ki naj bi bile vpletene v nezakonite finančne transakcije.

V začetku oktobra 1998 je skupina poslancev SDS in SKD vložila interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za obrambo Alojza Krapeža (SLS), ki je marca 1998 nasledil Tita Turnška (SLS). Slednji je odstopil zaradi znanega incidenta na slovensko-hrvaški meji pri Zavrču, ko so slovenski vojaški obveščevalci "izgubili" vohunski kombi. Razprave o Krapeževi odgovornosti v parlamentu ni bilo, ker je zaradi afere z dodelitvijo službenega stanovanja odstopil. Kasneje je Krapež odstop preklical, vendar to proceduralno ni bilo več možno, zato se je državni zbor 24. novembra formalno seznanil z njegovim odstopom, obrambno ministrstvo pa je začasno prevzel minister za znanost Lojze Marinček (SLS), ki ga je 4. februarja 1999 nasledil Franci Demšar (SLS).

Sledila je nova poteza poslancev SDS, ki so 2. novembra 1998 vložili interpelacijo zoper takratnega notranjega ministra Mirka Bandlja (LDS), ki ga je v začetku leta 1999 s podporo vladne SLS v razpravi o interpelaciji odnesla predvsem afera Vič-Holmec, s katero naj bi se poskušalo očrniti slovenske policiste med osamosvojitveno vojno. Formalno je parlament Bandlja razrešil 16. februarja 1999 "zaradi preprečevanja in oviranja parlamentarnega nadzora nad delovanjem represivnih organov izvršilne oblasti ter drugih ugotovljenih nezakonitosti". Očitki iz interpelacije so se med drugim nanašali na zaplet, ko je notranji minister zavrnil zahtevo komisije državnega zbora za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb, naj ji posreduje seznam uslužbencev notranjega ministrstva, ki so bili seznanjeni s poročilom Sove, po katerem naj bi opozicijska SDS podpirala Osvobodilno vojsko Kosova.

V LETU 1999 INTERPELACIJI ZOPER SMRKOLJA IN GASPARIJA

Sezono interpelacij v letu 1999 je začela opozicijska ZLSD, ki je 28. maja vložila interpelacijo zoper ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Cirila Smrkolja (SLS). V ZLSD so Smrkolju očitali zlorabo položaja oz. nestrokovno in nevestno opravljanje dolžnosti zaradi spornega ravnanja v primerih spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč na območju občin Rače-Fram in Lukovica, v okviru katerih so predvideli spremembo namembnosti za 20 hektarjev najboljše kmetijske zemlje v zazidalna zemljišča. V ZLSD so menili, da je šlo tudi za povezavo med Smrkoljem in njegovim strankarskim kolegom ter ministrom za promet in zveze Antonom Bergauerjem, ki je imel v lasti del spornih zemljišč. Interpelacijo so v parlamentarni razpravi 28. julija podprli le poslanci ZLSD, DeSUS in SNS, dva poslanca SDS in en poslanec LDS, medtem ko so se številni opozicijski poslanci vzdržali.

Poslanci SDS in SKD so 14. decembra 1999 vložili interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za finance Mitje Gasparija (LDS). Med drugim so mu očitali nezakonito, nenamensko in negospodarno financiranje javne porabe, nezakonitosti in nepravilnosti pri postopku privatizacije državnih bank in lastninjenja zavarovalnic, nezakonito in negospodarno upravljanje z državnim premoženjem ter vodenje škodljive politike javnih financ. V razpravi v parlamentu so poslanci koalicije 3. marca 2000 zavrnili očitke opozicije, za Gasparijevo razrešitev pa so glasovali poslanci SDS, SKD in SNS, med drugimi pa je bila proti opozicijska ZLSD.

V VOLILNEM LETU 2000 INTERPELACIJA ZOPER PETERLETA

Poslanci opozicijskih SNS, ZLSD in DeSUS so 5. septembra 2000 vložili interpelacijo o delu in odgovornosti Alojza Peterleta, ki je opravljal delo zunanjega ministra v Bajukovi vladi, izvoljeni junija 2000 po konstruktivni nezaupnici Drnovškovemu kabinetu. Poslanci so Peterleta interpelirali zaradi domnevnega "protidržavnega ravnanja", ko se je z avstrijsko zunanjo ministrico Benito Ferrero-Waldner konec avgusta v Alpbachu dogovoril, da bodo odlok predsedstva Avnoja iz leta 1944 in z njim povezana denacionalizacijska vprašanja obravnavali strokovnjaki na dvostranski ravni; to dejanje pa naj bi vsebovalo vse elemente kaznivega dejanja napada na neodvisnost države. Peterle je dejal, da je interpelacijo pričakoval "kot naravni zaključek politične gonje, ki traja že nekaj let". Označil jo je kot poskus predvolilnega blatenja s strani starih političnih sil. Razprave o Peterletovi odgovornosti v državnem zboru zaradi predvolilne kampanje pred parlamentarnimi volitvami, ki se je začela 15. septembra 2000, ni bilo.

V PRVEM LETU ČETRTEGA DRNOVŠKOVEGA PREMIERSKEGA MANDATA "OGROŽEN" JANEZ KOPAČ; LETI 2002 in 2003 MINILI BREZ INTERPELIRANJA

Poslanci SDS in NSi so 3. oktobra 2001 vložili interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za okolje in prostor Janeza Kopača (LDS), interpelacijo pa so dopolnili in razširili 15. novembra. Kopaču so med drugim očitali, da se je pustil izsiljevati podjetju Koto pri podpisu pogodbe o toplotni obdelavi živalskih odpadkov. Minister naj bi bil odgovoren tudi za kršitev pogojev koncesij pri spodnjesavskih hidroelektrarnah in za kršitve zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, ker naj bi mimo vseh strokovnih argumentov predlagal vladi sedež holdinga Slovenskih elektrarn v Ljubljani. Očitali so mu še kršitve ustave zaradi neizvajanja zakona o zagotovitvi sredstev za odpravo posledic suše, neurja s točo, plazenja tal in sluzenja morja v letu 2000. V poslanski razpravi 29. januarja 2002 je večina poslancev zavrnila očitke opozicije, ki je skupaj zbrala le 28 poslanskih glasov za interpelacijo. Po pričakovanjih je za interpelacijo glasovalo 20 poslancev iz vrst koalicije Slovenija (SDS in NSi) ter trije poslanci SNS, pridružilo pa se jim je tudi pet "štajerskih" poslancev iz vrst vladne koalicije.

INSTITUT INTERPELACIJE

V skladu s poslovnikom državnega zbora lahko interpelacijo o delu ministra vloži najmanj deset poslancev. V interpelaciji mora biti jasno postavljeno in obrazloženo vprašanje, ki je predmet interpelacije. Predsednik državnega zbora zatem interpelacijo pošlje ministru in vsem poslancem ter določi rok za odgovor, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 30 dni. Predstavnik poslancev, ki so vložili interpelacijo, ima pred razpravo o interpelaciji slednjo pravico obrazložiti. Interpelacija se lahko umakne do začetka glasovanja o njej. Minister, na katerega se nanaša interpelacija, ima v skladu s poslovnikom pravico kratko obrazložiti pisni odgovor ali ustno odgovoriti na interpelacijo.

Razprava o interpelaciji se lahko konča s sklepom, s katerim se oceni delo posameznega ministra. Sklep lahko predložijo poslanci, ki so vložili interpelacijo, ali druga skupina najmanj desetih poslancev. Po končani razpravi o interpelaciji o delu ministra lahko najmanj deset poslancev zahteva, da se glasuje o nezaupnici ministru, zoper katerega je bila vložena interpelacija. Če je slednja izglasovana, se šteje, da je minister razrešen.