Volilna kampanja za skrivnostnimi nasmeški

Za volitve lahko posamezni predsedniški kandidat porabi približno 424.000 evrov, kar je približno 500 povprečnih neto plač na zaposlenega. To je po eni strani veliko denarja, po drugi pa spet ne toliko, da bi lahko razumeli skrivalnice, ki se jih pri sporočanju številk o že porabljenih sredstvih in predvidenem končnem znesku porabe v kampanji gredo v nekaterih volilnih štabih. Čeprav vsi zatrjujejo, da se bodo držali zakonsko določenega okvira, se je namreč v treh največjih volilnih štabih do konkretnih podatkov o tem, koliko jih bodo stali posamezni segmenti kampanje – od oglaševanja do materialnih stroškov – skorajda nemogoče dokopati.

Še več. V štabih, kjer bodo porabili največ denarja, je celo vidno, da so jim vprašanja o tem odveč in se odgovorom izmikajo. Povsem nerazumljivi pa so njihovi odgovori, v katerih vztrajno zatrjujejo, da za posamezne segmente kampanje tudi sami še ne vedo, koliko bodo stali. Ali celo, da na vrhuncu kampanje še nimajo okvirnih izračunov o tem, koliko jih bo ta stala v celoti, čeprav v isti sapi z nasmeški zatrjujejo, da premorejo celo računalniški program, ki jih opozarja na obvladovanje stroškov. Pisanje o stroških sredi kampanje naj bi bilo po nekaterih ocenah celo nekorektno in zavajajoče.

Morda tovrstne skrivalnice nakazujejo, da predsedniški kandidati, ki sicer obljubljajo pregledno delovanje, ravnajo nekoliko neodgovorno, saj se spuščajo v kampanjo brez vnaprejšnjih finančnih izračunov. Morda so že zbrali toliko denarja, da jim stroškov sploh ni treba preračunavati, ali pa želijo prikriti kakšen preseženi evro? Vsekakor se postavlja vprašanje, kakšna popotnica je lahko tovrstno izmikanje za kandidata, ki bo v primeru izvolitve sedel v predsedniški palači v Erjavčevi ulici.

Čeprav v volilnih štabih natančnih podatkov o tem, koliko bodo porabili, medijem nočejo razkriti, je hitro mogoče dobiti vtis, da so prav dobro seznanjeni s tem, kaj delajo konkurenčni štabi. Kako bi lahko sicer razumeli njihovo usklajeno skopost s podatki o denarju, ki jih namenjajo javnosti?

Kljub skrivalnicam je iz najbolj preprostih izračunov mogoče napovedati, da bodo imeli nekateri kar veliko opraviti, da bodo stroške ohranili znotraj zakonsko določenih okvirov. Zanimivo pa je, da podatkov o stroških ni težko dobiti v volilnih štabih tistih kandidatov, katerih kampanje so bistveno skromnejše.

V Sloveniji so bile v preteklosti znane afere s financiranjem predvolilnih kampanj. Po letos spremenjenih pravilih je zakonodaja strožja predvsem glede prikazovanja stroškov in po napovedih bodo predsedniške volitve test učinkovitosti te zakonodaje. Kako bodo ta test prestali predsedniški kandidati, ki zagotavljajo transparentnost delovanja, pa bodo pokazala poročila računskega sodišča.