Sindikati za 17. november spet napovedujejo zasedbo Ljubljane

Ob drugi obletnici delavskih protestov proti uvedbi enotne davčne stopnje, ki se jih je kljub obilnemu sneženju po podatkih sindikatov udeležilo 40.000 ljudi, bodo delavci, upokojenci in študentje znova zasedli ulice Ljubljane. Namesto vlade bodo 17. novembra njihova tarča delodajalci in plačna politika (na sliki od leve Miha Ulčar, ŠOS, Dušan Semolič, ZSSS, in Dušan Rebolj, Pergam, na demonstracijah 26. novembra 2005).  

Po besedah predsednika ZSSS Dušana Semoliča se bodo novembrskih demonstracij udeležile vse sindikalne centrale, pričakuje pa tudi upokojence in študente. Če jim delodajalci ne bodo prisluhnili, bo protestom januarja sledila še splošna stavka.

"V ZSSS ugotavljamo, da so za visoko gospodarsko rast ter rast dobičkov gospodarskih družb v zasebnem sektorju zaslužni tudi slovenske delavke in delavci, zato zahtevamo, da morajo poleg lastnikov kapitala, članov uprav in nadzornih svetov tudi oni uživati sadove dobrih gospodarskih rezultatov. To je še posebej pomembno sedaj, ko visoke podražitve osnovnih življenjskih izdelkov in najvišja stopnja inflacije v evropski denarni uniji vsem, še posebno pa tistim z najnižjimi dohodki, dražijo življenje in znižujejo življenjski standard. Če imamo evropske cene, moramo imeti tudi evropske plače," je na včerajšnji seji članov konference ZSSS povedal predsednik ZSSS Dušan Semolič.

V največji slovenski sindikalni centrali zavračajo opozorila delodajalcev, da bi upoštevanje dela rasti produktivnosti v rasti plač na ravni posameznih dejavnostih imelo za posledico odpuščanje delavcev in stečaje podjetij. "Slovenska podjetja ne propadajo zaradi nizkih delavskih plač, temveč zaradi slabega dela uprav in dobro plačanih direktorjev. Naše zahteve za zvišanje plač so realne in uresničljive. Če delodajalci ne bodo pristali na njih, bo konec socialnega miru," je pribil Semolič.

Sindikati so minuli teden na pogajanjih o spremembah obstoječe in o novi kolektivni pogodbi o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust delodajalcem predlagali dvig osnovnih avgustovskih plač za 3,5 odstotka (namesto za že dogovorjenih 2,5 odstotka), poračun plač v skladu z letošnjo inflacijo januarja namesto avgusta ter usklajevanje plač s produktivnostjo tudi na ravni panog. Predstavniki delodajalcev so zahteve sindikatov zavrnili kot neutemeljene. Povedali so, da nasprotujejo spremembam obstoječe kolektivne pogodbe, usklajevanje plač s produktivnostjo pa dovoljujejo zgolj na ravni podjetij.

Vlada: stavka je skrajni ukrep

Za stališče do napovedanih delavskih demonstracij smo zaprosili tudi vlado. Na direktoratu za delovna razmerja in pravice iz dela, ki sodi v resor ministrstva za delo, so nam odgovorili, da je rešitve treba iskati ob razumevanju in spoštovanju različnih interesov delodajalcev in sindikatov. Stavka je po njihovi oceni sicer legitimen način izražanja interesov, vendar menijo, da je to skrajni ukrep, ki pride v poštev šele po tistem, ko so izčrpane vse možnosti za mirno rešitev nastale situacije. Te možnosti naj bi zlasti omogočal novi socialni sporazum.

Pogovor: Jože Smole, GZS, vodja pogajalske skupine delodajalcev

Kakšno je vaše stališče do napovedanih demonstracij in grožnje splošne stavke?

Presenečeni ugotavljamo, da se pogajanja prenašajo na ulico, še preden so se sploh začela. Na pogajanjih 20. septembra smo se dogovorili, da bomo delodajalci dali pisni odgovor na sindikalne zahteve do 1. oktobra, s čimer so se predstavniki sindikatov strinjali.

Zakaj so zahteve sindikatov o usklajevanju plač z inflacijo in z delom produktivnosti na ravni panog za delodajalce nesprejemljive?

Sindikati nočejo sprejeti dejstva, da plače v letošnjem letu rastejo ne samo hitreje od inflacije, temveč tudi realno. Po podatkih SURS so v letošnjem letu plače v prvih 7 mesecih zrasle za 5,7 odstotka, kar pomeni 2,8-odstotno realno rast plač. Dejstvo je, da smo se v preteklih dveh mesecih s predstavniki istih sindikatov na panožnih nivojih že uspešno dogovorili za dvig plač.

Kakšno škodo bi po vaši oceni lahko prinesla splošna stavka?

Vsaka stavka ima številne negativne učinke. Najpomembnejši neposredni učinek je prav gotovo izpad proizvodnje, kar predstavlja dodatne stroške podjetjem in zamudo pri dobavnih rokih. Posredni učinki pa se kažejo predvsem v izgubi zaupanja poslovnih partnerjev, ki ima v mnogih primerih še mnogo hujše posledice za podjetja kot sam izpad proizvodnje. Prepričani smo, da se delavci teh negativnih učinkov zavedajo, sprašujem pa se, ali se tega zavedajo tudi sindikalni voditelji.

Zahteve sindikatov imajo podlago v socialnem sporazumu

V julija parafiranem socialnem sporazumu je zapisano, da se bodo plače postopoma približevale tistim v razvitih državah, da bosta pri tem upoštevani tako inflacija kot produktivnost in da se bo usklajevanje lahko dogovorilo v kolektivnih pogodbah dejavnosti, v kolektivni pogodbi o načinu usklajevanja plač ter v kolektivnih pogodbah podjetij. Socialni partnerji so se tudi sporazumeli, da se lahko zaradi posebnega položaja delodajalcev v kolektivnih pogodbah dejavnosti ter kolektivni pogodbi o načinu usklajevanja plač dogovorijo tudi okoliščine, v katerih je na ravni posameznega delodajalca mogoč odklon usklajevanja plač od določil prej navedenih kolektivnih pogodb.

Ekonomisti in družboslovci na nasprotnih bregovih

Nekdanji finančni minister Dušan Mramor z ljubljanske ekonomske fakultete ocenjuje, da bi povišanje plač vodilo v nadaljnje povišanje inflacije, v zmanjšanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in posledično v večjo brezposelnost. "Menim, da je tak scenarij zelo nevaren," je povedal Mramor. Maks Tajnikar z EF opozarja, da so zahteve sindikatov boj z mlini na veter. "V sedanjih razmerah bi povišanje denarnih plač vodilo v višjo inflacijo, s čimer plače realno ne bi rasle, kupna moč delavcev pa se ne bi povečala," ocenjuje Tajnikar. Po njegovi oceni je dolgoročno pomembneje, da bi sindikati dali večji poudarek aktivnostim za prerazporeditev lastništva in za udeležbo delavcev pri dobičku.

Lojze Sočan s fakultete za družbene vede pa ugotavlja, da je delodajalcem v "huronskem lovu za dobički" glavno zniževanje stroškov, pri čemer je delo prvo na udaru, pozabljajo pa, da smo družbeni partnerji odvisni drug od drugega. "Ogabno je poslušati, da bomo dohiteli najbolj razvite države, ker imamo visoko gospodarsko rast. Za to je potrebno osvojiti tudi tehnološke, razvojne in socialne vrednote. Dokler bo pri nas vrednota le dobiček, tudi delo ne bo imelo drugega pristopa, kot so grožnje. A to ni pot, da bi Slovenija postala visoko razvita družba."