To pomeni, da se ne more ustaviti ob prvem kozarcu pijače, temveč bo nadaljeval s pitjem, dokler se ne bo opijanil.
Telesna in psihološka odvisnost
Odvisnost od alkohola je dvojna: telesna in psihološka. O telesni odvisnosti govorimo, ko se človekov organizem navadi na alkohol do te stopnje, da brez alkohola ne more več normalno funkcionirati. Če zasvojeno telo ne dobi potrebne količine alkohola, se pojavi tako imenovana abstinenčna kriza, ki se lahko kaže kot povečano znojenje, živčnost, napetost, tresenje rok in drugo. Ob tem posameznik razmišlja samo o tem, kako bi prišel do alkohola, da bi si umetno "pomiril" telo.
O psihološki ali duševni odvisnosti pa govorimo, ko alkohol postane edino sredstvo za soočanje s stiskami oziroma neprijetnimi občutki, kot so osamljenost, žalost, strah, groza, zavrženost in občutek obupa. Po navadi alkoholiki rečejo: "Ko nekaj spijem, mi postane vsaj za tisti trenutek lažje." A po obdobju opitosti pride tudi obdobje treznosti, kjer občutja, pred katerimi je zbežal s pomočjo alkohola, zopet z vso silo udarijo na dan. Zaradi različnih čustvenih stisk in postopne telesne odvisnosti postajajo obdobja treznosti vedno krajša, kar počasi in skoraj zagotovo vodi v psihično ter telesno odvisnost od alkohola.
Alkohol ni samo problem zasvojenega
Ko je nekdo zasvojen z alkoholom, to zagotovo čutijo tudi drugi člani družine. Tako postane zasvojenost glavna skrb drugih članov družine, ki se velikokrat znajdejo v občutjih zanikanja, nemoči, strahu in sramu ter se vdajo v usodo.
Pri tem je treba poudariti, da je po navadi v družini nekdo, ki nezavedno podpira zasvojenost alkoholika s tem, ko prevzame celotno skrb za zasvojeno osebo. Tako na primer žena zasvojenega moža zagovarja pred otroci, opravičuje njegovo odsotnost v službi, mu pospravlja in opravlja vsa dela, ki jih je prej opravljal zasvojeni. S tem žena nikakor ni odgovorna za njegovo opijanjanje, pripomore pa k temu, da mož nadaljuje s pitjem in se mu ni treba iti zdraviti.
Prav tako so tudi otroci žrtve alkoholizma staršev, saj čutijo nemoč, strah, jezo in sram. Pred drugimi bodo poskušali skriti zasvojenost staršev in na primer ne bodo vabili prijateljev na obisk, ker se bodo sramovali lastnega starša.
Še težje je, če je zasvojeni pod vplivom alkohola nasilen. Tako vsa družina dobesedno trepeta ter s strahom in grozo čaka, kdaj bo alkoholik prišel domov. Kaj lahko se zgodi, da velikokrat prav alkohol da "dovoljenje" za nasilje ter je hkrati alkoholiku opravičilo, da ni vedel, kaj je počel, ker je bil pod vplivom alkohola. To seveda nikakor ni izgovor.
Kako se rešiti zasvojenosti od alkohola
Zasvojeni in družinski člani si morajo najprej priznati, da se soočajo z zasvojenostjo in da jo je treba nujno zdraviti. Alkoholiki zelo redko priznajo, da so zasvojeni, in so skoraj prepričani, da lahko abstinirajo, če bi se za to odločili. Vendar so to skoraj vedno prazne obljube, ki služijo temu, da bi se izognili zdravljenju. Velikokrat tudi slišimo, da bi zdravljenje pomenilo sramoto za zasvojenega in njegovo družino. A oboje je sram že sedaj, le da si ga ne želijo priznati.
Prav tako je nujno, da bodo družinski člani sprejeli, da je alkohol izključno odgovornost zasvojenega, saj bodo le tako lahko zbrali moči, da se bo zasvojeni šel zdraviti. Šele nato nastopi možnost, da se začne tudi čustveni proces ozdravljenja; ta pa je dolgotrajen, saj je zasvojeni po zdravljenju natanko tam, kjer je bil, ko se je začel predajati alkoholu.
Avtor je spec. zakonske in družinske terapije v Družinskem centru Mir
